Nisem prijavila, ker mi ne bi verjeli, ker bi obtožili mene, da sem jaz kriva oz. da saj se ni nič takega zgodilo.
Nisem prijavila, ker sem, ko sem prišla domov, povedala takratnemu partnerju, pa se je samo obrnil, kot da se ga ne tiče.
Po novoletni zabavi cerkvenega pevskega zbora, mi je eden od sopevcev ponudil, da me lahko spotoma odpelje domov (avtobusi niso več vozili, jaz nisem imela avta). Zaupala sem mu, seveda, saj smo se vsi med seboj poznali in niti pomislila nisem, da bi kdorkoli komurkoli lahko naredil karkoli slabega.
Ko sem mu povedala, kje naj ustavi, da izstopim, je peljal naprej. Najprej sem mislila, da me ni slišal, da se je zmotil. Peljal je daleč, več km naprej, on je vedel kam, jaz ne. Celo pot sem ga prepričevala, prosila, poskušala s prijaznostjo. Spomnim se še le, da je bila tema na tistem kraju, kjer je ustavil, da je bil pijan, da sem ga uspela prepričati, da me je spustil in odpeljal domov. Ko sem prišla domov, pozno ponoči, sem povedala partnerju, ki ni ne rekel ne naredil ničesar. Kot da se ga ne tiče. Jaz sem bila na smrt prestrašena, osramočena, žalostna.
Nisem prijavila, ker če me je moj partner ignoriral in prijatelj iz zbora zlorabil moje zaupanje, kako naj bi verjela, da me bodo na policiji jemali resno in me zaščitili?!
Zgodilo se je pred 30 leti.
Hvala, da sem lahko delila z vami (tudi to pričevanje).
