Bilo je pred pribl. 30 leti.
Nisem prijavila, ker me je bilo strah, sram in ker sem (že zdavnaj prej) ponotranjila krivdo za vse, karkoli se mi je zgodilo ali so mi drugi naredili.
Nisem prijavila, ker je bil moj partner, ker bi si s tem nakopala še večje težave. Ker je bil on pravnik s pravosodnim izpitom, jaz pa uboga študentka. Ker ga je moja mama oboževala, ker ga je oboževal in imel za najboljšega prijatelja moj brat. Nisem prijavila, ker je bil moj partner in partner te pa ja ne more posiliti. Nisem prijavila, ker sem odraščala in živela v nasilju, najprej fizičnem, potem psihičnem.
Nisem prijavila, ker sem se počutila krivo, “ker sem sama začela” in ker je bil upravičen, da me kaznuje, ker sem ga zmotila, ko je hotel oditi v službo.
Živel je pri meni, zjutraj, ko je že hotel vstati, sem ga začela božati, da bi še malo ostal z mano, me objel, poljubil. Ker sem ga s tem ovirala pri odhodu od doma, me je posilil. In odšel, kot da se nič ni zgodilo. Kot da je prav, kar je naredil, ker sem bila jaz kriva, ker se dobila, kar sem hotela.
Nikoli nisem nikomur povedala, ker nisem zmogla niti ubesediti. In ker nisem verjela, da bi me kdo lahko slišal, razumel, predvsem pa podprl, povedal, da je bilo to, kar je naredil partner, ZELO NAROBE in da JAZ NISEM KRIVA.
