Moj prvi spomin je, kako mama leži na tleh, oče jo davi, jaz pa ga vlečem za lase in kričim od groze: “Ata ne, ata neeee..” Če se skušam česa iz otroštva spomniti so to prepiri, alkohol, nasilje, kako stojim med mamo in očetom, kričim od groze in ga s svojim otroškim telesom odrivam, saj v roki drži puško, ker hoče ustreliti mamo.. Ves čas na preži, da bi preprečila najhujše, ves čas v strahu.. Mama ni prijavila, ker je bila iz generacije žensk, ki so morale potrpeti. Vsi so vedeli, od sorodnikov, do sosedov, nobeden ni prijavil. Mižali so tudi sodrugi iz lovske družine… Mama ni prijavila, ker je rasla v družini nasilja, ker je bila zlomljena in prestrašena, brez prihodkov. Uteho je začela iskati v alkoholu… . Trdno sem sklenila, da čim prej odidem in doštudiram. Nisem se zavedala, da v sebi nosim vse te vzorce zlorab mojih prednic. V večnem strahu in krču sem šla skozi življenje, partnerstvo, se podredila, skušala ugoditi v vsem in se na koncu tudi sama znašla v igri psihičnega in na koncu celo fizičnega nasilja. Nisem prijavila, ker me je bilo groza. Sem se pa ločila. S seboj nosim breme, ki se ga nikoli ne bom mogla v celoti rešiti. Občutka, da ni nikogar, ki bi ti pomagal in velikega občutka sramu, da se ti to dogaja. Da živiš v družini, kjer sta alkohol in nasilje stalnica. Počutiš se kot blago z napako.

 

#nisemprijavila, april 2022

#nisemprijavila zgodba 188
Označena na: