Tega napornega in škodljivega obnašanja nismo ne jaz ne okolica dojemali kot (psihično) nasilje, dokler ni v izbruhu besa uničil mojega prenosnika. Ker se je njegov prenosnik pokvaril, sem ga poklicala, da mu sporočim ceno popravila na servisu, o kateri sem se na njegovo prošnjo pozanimala, zato je pobesnel, prekinil pogovor in z izvijačem večkrat zbodel mojega. To sem izvedela, ko me je čez nekaj trenutkov poklical nazaj, da mi pove, da uničil moj prenosnik, zato da bom vedela, kako je, če ostaneš brez njega. Kmalu se je pokesal in opravičil. Takrat sem se zavedla, da rabi pomoč, vendar o tem sprva ni hotel slišati, ob omembi možnosti razhoda pa je začel namigovati na samomor.

Zaradi razkritja laži in utemeljenega suma v njegovo zvestobo na podlagi najdenih sporočil z neznanimi ženskami v telefonu sva se razšla za en mesec, vendar me je v tem času uspel prepričati, da sem si vse skupaj narobe razložila in da bo odslej vse drugače, pristal je celo na psihoterapijo zaradi obvladovanja jeze. Kmalu se je njegovo obnašanje postopno spet začelo vračati v stare tirnice, s tem da se je izbruhom jeze pridružilo ljubosumje in še večja potreba po nadzoru. Brez tehtnega razloga me je obtoževal varanja, redno pregledoval sporočila v telefonu, motili so ga vsakodnevni pogovori s prijateljicami itd. Začela sem doživljati tudi različne oblike fizičnega nasilja, kot je odrivanje in pljuvanje, pridružile pa so se vse bolj neposredne grožnje s samomorom. Sprva psihično nasilje pa je postajalo vse bolj fizično. Spet dodajam nekaj ilustrativnih primerov.

– Enkrat me je v jezi, ker sem kupila premajhen pokrov za ponev, porinil v steno, medtem ko sem si umivala lase v kopalnici. K sreči sem se ujela, da se nisem udarila v glavo. Čez pol ure so prišli na obisk prijatelji, do katerih je bil zelo prijazen, spekel je pico in se obnašal, kot da se nič ni zgodilo. Tudi do mene je bil pozoren in ljubeč. Ko so odšli, sem mu povedala, da če me bo še enkrat odrinil, bo to zadnjič in da ne bom prenašala takšnega odnosa.

– Ko se je vrnil iz tujine, kjer je bil na obisku pri bratu, me je napadel, zakaj mu nisem dovolj pogosto odpisovala na sporočila, takrat me je prvič v jezi pljunil v obraz. Odvihral je ven – kot sem ugotovila, je noč nameraval preživeti v kleti, a sem ga nekako uspela pregovoriti, da se je vrnil v stanovanje.

– Naslednji dan je zopet izbruhnil kreg, ker ga je spet nekaj zmotilo. Sledila je grožnja, da se bo obesil v spalnici, kamor se je zaklenil in začel pripravljati usnjeni pas. Od takrat naprej sem ključe vrat spalnice skrivala v predalu, ker me je bilo strah, da bi se kaj takega ponovilo. V joku sem ga rotila, naj tega ne stori, on pa me je objel in vprašal, zakaj jočem in da ni mislil resno. Čez nekaj minut se je odpravil pred TV gledat nogometno tekmo, jaz pa nisem vedela, kaj naj si mislim.

V tem trenutku sem seveda že razmišljala o odhodu, toda zadrževala so me čustva in upanje, da se bo s pomočjo psihoterapije spremenil, strah, da si bo kaj naredil ter odgovornost za njegovo prihodnost, saj je čustveno nestabilna oseba, kot tujec pa bi ob najinem razhodu izgubil zakonsko podlago za podaljšanje dovoljenja za prebivanje v državi. Tudi ko sem se zavedla, da je slabo in da morda nikoli ne bo drugače, sem bila že tako izčrpana od tega odnosa, od prepirov, skrbi, da nisem imela energije, poguma in samozavesti, da bi sprejela tako odločitev. Če manipulacije, laži, čustveno izsiljevanje, izbruhi besa trajajo dlje časa, je tvoja samozavest tako zbita, da si psihično pripravljen tudi na fizično nasilje. Po drugi strani pa sem imela velik občutek odgovornosti in krivde. Vem, da bi lahko preživela brez njega, bolj me je skrbelo, da on brez mene ne more.

Prelomna točka je bila, ko sem zopet podvomila v njegovo iskrenost in se želela pogovoriti o njegovi potrebi po zatekanju k lažem, kar je povzročilo hud izbruh besa, v katerem mi je zagrozil, da to noč ne bom spala in odprl okno, da me je zeblo, potem pa je grožnje stopnjeval do tega, da me bo živo zažgal – po delu lesenega okvirja postelje, na kateri sem sedela, je polil alkohol in z vžigalnikom prižgal plamen, da je zagorelo. Ko me je začel žaliti in polivati z vodko, se je v meni nekaj zganilo, da sem zavpila nazaj “Veš kaj, tega pa res ne potrebujem. Kaj imam jaz od te zveze? Nič!” Začela sem se oblačiti, da bom odšla, toda bila sem ujeta v grozni situaciji, ker je namenoma skril ključe in me proti moji volji zadrževal v stanovanju. Prepričeval me je, da se mi je zmešalo in da sem ključe izgubila, medtem ko sem jih iskala po celem stanovanju, vmes je bil verbalno in tudi fizično nasilen. Pljunil me je in odrinil, na roki sem zaradi prerivanja imela praske in modrice. Stopnjevalo se je do tega, da se je zaklenil v spalnico in na kavelj na stropu začel obešati usnjeni pas ter grozil s samomorom z obešanjem. Policiji sem se sprva želela izogniti zaradi njegovega statusa (hkrati pa sem upala, da jo bo kdo od sosedov poklical), zato sem začela klicati na pomoč njegove prijatelje, ki bi ga lahko odvrnili od te namere.

Ko se je njegov brat oglasil na telefon, sem dosegla, da me je končno izpustil iz stanovanja. Ker mi še vedno ni vrnil mojih ključev, ki jih je skrival v žepu, sem tekla nekaj stopnic pred njim proti garaži v pritličju bloka, saj sem se bala, da bi me porinil po stopnicah, on pa mi je sledil, kot je sam rekel: “da mi odklene vrata garaže in da me vidi, kako odhajam”. V strahu, da mi bo kaj naredil, ali da mi bo poškodoval avto, sem hitro speljala, on pa je za mano besno zaloputnil vrata avta. Ker nisem vedela, kam naj grem sredi noči (ura je bila 1.30 zjutraj), sem parkirala pred blokom in po internetu mrzlično iskala prenočišča. V vmesnem času je prišel ven in mi skozi majhno odprtino na oknu, ki sem jo upala pustiti, da slišim, kaj govori, zabrisal ključe stanovanja in odšel neznano kam. Čez nekaj trenutkov je klical, da pove, da je od tega trenutka dalje brezdomec in da se lahko vrnem v stanovanje. Ker mi je tudi njegov brat po telefonu zagotovil, da ga ne bo nazaj, sem zbrala pogum in se vrnila v stanovanje. On je v kratkem prišel za mano, ampak samo za minuto, da je nekaj vzel, ter noč tokrat res preživel v kleti. V stanovanju sem ostala samo do jutra, ko sem pobrala nekaj osnovnih reči in se odpravila v službo, od tam pa v airbnb, ki sem ga najela za nekaj dni. V takšnem stanju nisem imela moči, da bi šla domov k staršem, rabila sem samoto, varnost in mir.

V naslednjih dneh me ni niti enkrat kontaktiral in vprašal, kje sem in če sem v redu. Odločila sem se, da se vrnem v stanovanje po nekaj dokumentov in zimske gume, saj sem bila prepričana, da ga ne bo tam, ker naj bi se s prijatelji odpravil na (kraj umaknjen), a se je predčasno vrnil. Jezno me je vprašal, kje sem bila ves ta čas in zakaj delam tako veliko dramo, jaz pa sem mu povedala, da je kar se mene tiče zveze konec, da ne morem več biti z njim in da se počutim kot žrtev nasilja. Vse, kar ga je v tem trenutku zanimalo, so bili njegovi papirji. Vprašal je: “What about my documents?” na kar sem mu odgovorila, da to ni več moj problem in da mora poiskati neko drugo rešitev, on pa: “You were my solution!”

Čez nekaj časa sem prišla do ugotovitev, da mi je ves čas zveze lagal in bil nezvest. Medtem, ko sem mu jaz iskala boljšo službo, prijatelje, skrbela za gospodinjstvo, ga finančno in moralno podpirala v vseh pogledih in se ukvarjala z urejanjem njegovih papirjev, je bil on brez trohice hvaležnosti ali slabe vesti zaposlen z drugimi aktivnostmi. On je zame bil družina, jaz pa zanj psihološka boksarska vreča in “rešitev” problema s papirji. Moje brezpogojno zaupanje, izmensko delo ter njegove izjemne patološke sposobnosti laganja so mu omogočale, da je lahko živel dvojno življenje, jaz pa sem se morala sprijazniti, da sem ves čas živela v nekakšnem “vzporednem vesolju”, v katerem se mi ni niti sanjalo, koliko različnih telefonskih številk ter gmail, skype in facebook profilov ima moj partner ter kakšnih odvratnih laži in manipulacij je sposoben. Izvedela sem, da je v prostem času lovil turistke po Metelkovi in po centru Ljubljane ter vzporedno z mano ohranjal več zvez z različnimi ženskami, s katerimi se je srečeval v različnih krajih po celi Sloveniji. Včasih mi je celo “priznal”, da je spoznal novo osebo, potem pa vse predstavil kot neslano šalo. Sedaj vem, da je to počel, ker je užival v tem, da ima kontrolo nad mano, saj je resnično nadzoroval, kaj vem, čutim in mislim. Ko sem ga nekoč na podlagi nenavadnega vedenja (poznega prihajanja domov iz službe, tuširanja v službi, nenavadnih sporočil, zvonjenja telefona sredi noči itd.) soočila s svojimi dvomi o nezvestobi, je debato hitro zaključil z besedami “Zakaj si z mano, če mi ne zaupaš?”

Po mojem odhodu se je začelo nadlegovanje ne samo mene, ampak tudi mojih sorodnikov in prijateljev, verbalna agresija, grožnje, zasledovanje, vdiranje v profil na socialnih omrežjih itd. Z veliko težavo sem en mesec po odhodu končno izpeljala selitev, saj se sama nisem upala vrniti v stanovanje. Prišla sem s štirimi dobrimi prijatelji, očetom in zaposlenimi na selitvenem servisu, kljub temu pa je postal verbalno agresiven, saj je vpričo vseh vpil name, nas vse skupaj brez povoda žalil in iz stanovanja metal stvari. Nekateri drugi skupni prijatelji so mi potem obrnili hrbet, češ kako sem lahko pobrala vse “najine skupne stvari”, ne da bi se najprej pogovorila “kot dva odrasla človeka” in v “njegovo stanovanje” pripeljala druge ljudi, da ga “izzivajo”. Njegove manipulacije so bile žal močnejše od zdravega razuma, sedaj mi je vseeno, takrat pa me je zelo bolelo njihovo nepremišljeno vmešavanje, odobravanje nasilnega obnašanja in nerazumevanje težke situacije, v kateri sem se znašla.

Veliko težav sem imela tudi z delitvijo skupnega premoženja in ločitvijo, nič od tega ni bilo sporazumno in je zato zahtevalo veliko časa, denarja in živcev. Krivično se mi zdi, da mora stroške ločitve v vsakem primeru v celoti poravnati tisti zakonec, ki vlaga predlog za razvezo, tudi če so razlogi za razvezo nasilje in nezvestoba. Ravno tako ni pravično, da se šteje, da je bil en zakonec tekom zakona dolžen finančno podpirati drugega zakonca in da se premoženje deli na enakovredne dele, tudi če se ugotovi, da je bil eden izmed zakoncev nasilen ali kako drugače ni spoštoval osnov zakonske zveze. Zakaj zakon omogoča, da je tisti, ki je dejansko spoštoval zakonsko zvezo, na slabšem kot tisti, ki je ni? Ravno tako ni nobene rešitve za žrtev nasilja, ki svoj dom v strahu za življenje zapusti “na vrat na nos” in potem ne more priti do svojih stvari. To bi bilo treba zakonsko urediti, da žrtev, ki se iz katerega koli razloga boji vrniti v stanovanje, spremlja policija in da se nasilni partner v vmesnem času odstrani iz stanovanja. Ob prijavi nasilja je psihično nasilje (manipulacije, ustrahovanje …) včasih težko dokazati, še težje pa doseči, da pristojni organi ukrepajo. Zdi se mi smiselno, da bi se že grožnja obravnavala kot resno kaznivo dejanje s primerno zagroženo kaznijo – na ta način bi pristojni organi lažje ukrepali, še preden se zgodi nasilje. V posameznih državah ZDA so kot obliko družinskega nasilja prepoznali tudi “coercive control” in to vključili v družinsko zakonodajo, toda v Sloveniji smo verjetno še daleč od tega.

Nisem ga prijavila, ker sprva sploh nisem prepoznala njegovega obnašanja kot nasilje, ker sem verjela, da je globoko v sebi dobra oseba, ker sem ga ljubila, ker sem imela občutek, da ga lahko obvladam, ker so bili vmes tudi lepi trenutki, nazadnje pa predvsem zato, ker si nisem želela nakopati njegovega besa in maščevanja, ker bi ovadba lahko še dodatno ogrozila njegovo pravico do prebivanja v državi, kar je zanj najbolj pomembno. Prijava zaradi psihičnega, fizičnega oziroma družinskega nasilja bi lahko bila za pristojne državne organe razlog za zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, poleg tega bi lahko na plano prišlo še več manjših kaznivih dejanj, katera vem, da ima na vesti (npr. posedovanje ukradenih predmetov, prirejanje dokumentov, naročanje mamil z dark neta itd.).

Na začetku sem imela sindrom žrtve, strah in sram me je bilo povedati komurkoli. Sploh pa se po vseh doživetih travmah in manipulacijah nisem bila niti sposobna odločiti, ali si želim prijaviti, bila sem povsem izgubljena in tudi zaposlena s številnimi obveznostmi. Poskrbeti sem morala za selitev, iskanje novega stanovanja, za svoje zdravje – potrebovala sem zdravila, da sem lahko spala, testiranje na spolno prenosljive bolezni – poiskati sem morala odvetnika, urediti finance itd. Hkrati pa nisem pričakovala, da bi me policija lahko ustrezno zaščitila, saj sem prepričana, da prepoved približevanja ne bi imela želenega učinka. Kljub vsej zmedi in bolečini sem bila toliko prisebna, da se mi je aktiviral preživetveni nagon, ki me je vodil z mislijo, da je moja varnost na prvem mestu in da je vse bolje kot živeti v laži in biti ujet s toksično in nasilno osebo. In tako še vedno mislim. Svoboda nima cene.

 

#nisemprijavila, april 2022

#nisemprijavila zgodba 189
Označena na: