Pozdravljeni, iz družinske izkušnje vem, da je bilo za nas najbolj problematično zagotoviti zakonsko prepoved približevanja, ker o samem postopku ne dobiš hitrih in točnih informacij. Sodišča pa z odločbami zamujajo.
Konkretno: naša mama je končno zbrala pogum in očeta po tem, ko jo je v njenem stanovanju znova pretepel, prijavila. Avtomatično je on dobil prepoved približevanja za 48h. Same smo morale iz izbrskati kako dobiti prepoved še za 14 dni. Vmes je bil dan ali celo dva, ko ta ni veljala. Nato je zaprosila za prepoved še za dva meseca (kot gre postopek), ki smo jo po preteku 14. dni čakali kakšen teden. Zahtevek za podaljšanje na eno leto je pravočasno oddala, komplicirali so zaradi kopij oddanega ipd. in smo ponovno imeli kakšne tri tedne vmes brez prepovedi. Po enem letu lahko podaljšajo še za eno leto in so, ker je prepoved večkrat kršil. Ampak tu se je šele zgodil absurd – prvo leto nam je poteklo 13. 7. Papirje za podaljšanje smo oddali že mesec in pol prej s pomočjo odvetnika. Sodišče je odobrilo prepoved v drugi polovici oktobra.
Postopkovno je zadeva zgrešena in ne ščiti žrtve. Da niti ne omenjam stresa in strahu v vmesnem času, ko ne veš kaj pričakovati.
Odlično bi bilo, da so ti postopki bolj žrtvi prijazni, ker sama že tako koleba v strahu, paniki, negotovosti …
