Ker je bil eden od mojih športnih trenerjev, sva skupaj preživela ure, dneve, tedne, in leta. Doma in na poti. Tako kot se je razvijal najin profesionalni odnos, se je razvijalo tudi prijateljstvo. In nato tudi iskre.

Začelo se je z nedolžnim spogledovanjem, ko je stopil v športno dvorano. Všeč mi je bila pozornost saj le-te prej nisem imela veliko. Še posebej mi je ugajalo, da je med vsemi izbral prav mene pa čeprav je bilo okoli toliko punc, ki so bile lepše, bolj nasmejane, in predvsem starejše. Sama sem bila tako rekoč še otrok. Zaupljiva. Naivna.

Z leti se je najin odnos poglabljal in pogovori so postajali vse daljši. In vse bolj osebni.

Nekega večera po treningu sem bila v garderobi samo še jaz. Vstopil je kot že večkrat poprej. A tokrat me je objel okoli pasu, potegnil k sebi, in strastno poljubil. Po telesu sem čutila mravljince. Nekaj povsem novega.

In pa prepovedanega saj je bil vendarle moj trener. Pa starejši. In vezan.

Bolj kot sem se poizkušala umakniti zaradi same moralne spornosti, bolj zagret je postajal. Povedala sem mu, da se mi ne zdi prav kar počneva, a je vztrajal saj da mu res veliko pomenim. Verjela sem, ker se je njegovo zaupanje vame odražalo tudi na mojih športnih rezultatih.

In tako se je vse nadaljevalo. Garderobe, temne ulice, hotelske sobe, kjerkoli že sva našla priložnost za naju. Strastni poljubi in dolgi objemi so bili samo najina skrivnost.

Njegov vpliv je sčasoma pričel presegati meje športnega življenja, in vse bolj so mi njegovi klici in skrivna sporočila sledili tudi domov. In v šolo. Odločitve, ki sem jih sprejemala so kmalu prešle iz “kaj si jaz želim?” na “kaj bo ugajalo njemu?”

Če je to pomenilo prekinitev prijateljstva, pač naj bo. Sprenevedanje pred starši? Karkoli bo zaščitilo njega.

Sama sem si vse razlagala kot prvo najstniško zaljubljenost.

Nekega večera, ko sva bila spet sama, pa so njegove roke ušle nižje kot prej. Držale so me močneje. Poljubi so bili globlji. Kljub trkanju vesti, da bi bilo bolje prenehati, sem se prepustila. Češ, on pač že ve, kaj dela. Saj je moj trener. Je izkušen. Mu zaupam. Moram zaupati.

Tisti večer mi je vzel nedolžnost.

Takrat je bilo tudi zadnjič, ko me je pogledal na ta njegov način.

Prenehali so se klici. Pa pogovori. Kar je še najbolj bolelo je bil nov odnos do mene kot športnice. Ni me le obravnaval kot vse ostale, pač pa me je dejansko ignoriral.

Ko sem mu povedala, da potrebujem test nosečnosti, ker mi je menstruacija zamujala po najinem odnosu, me je na hitro odpravil, da naj pač poskrbim zase.

Takrat sem ga tudi zagledala, kako se spogleduje z drugo. Instinktivno sem vedela sem, kaj sledi. Hvala bogu je bila ona starejša, sem si razlagala, in se bo že znala sama odločit.

Desetletja sem to izkušnjo, to skrivnost nosila v sebi kot ponesrečeno najstniško ljubezen. Nisem ga prijavila, ker nisem vedela, kako narobe je bilo vse skupaj. Nisem ga prijavila, ker sem krivila predvsem sebe in pa svojo naivnost. Nisem ga prijavila ker me niti ni posilil saj mu nisem ugovarjala. Nisem ga prijavila, ker nisem niti vedela komu in kaj si bodo mislili o meni.

 Nisem ga prijavila, ker niti nisva bila osamljen primer!

A nekaj je v meni še vedno tlelo.

Šele desetletja pozneje sem se zavedala, kaj se je dejansko zgodilo. Da sem bila le žrtev spolnega negovanja. Igre moči. Nadvlade. In pa neznanskega vpliva, ki ga ima lahko trener na mladega športnika. In takrat je bilo tudi prepozno karkoli storiti.

 

#nisemprijavila, marec 2022

 

 

#nisemprijavila zgodba 182
Označena na: