Ko sem bila še najstnica, mi je na zabavi nekdo podtaknil nekaj v pijačo. Nato sem šla plesat z neznancem, nakar se mi je naenkrat začelo vrteti in sem mu rekla, da se moram malo usesti. Šel je z menoj, potem pa me je prijel, tesno držal ob sebi in me poljubljal, čeprav sem ga ves čas odrivala od sebe in mu govorila, da tega ne želim. Ljudje so hodili mimo kot da ni nič. Takrat v telesu nisem imela nobene moči in če se ne bi sam ustavil, se ne bi mogla braniti.

Ne mine dan, ko se ne bi spomnila na ta dogodek in razmišljala o tem, kaj bi se zgodilo, če se takrat ne bi ustavil. Izgubila sem občutek varnosti in še 8 let kasneje pazim, da ne bi še enkrat občutila tiste grozne nemoči: ves čas opazujem okolico za potencialnimi nevarnostmi, praktično nikoli ne pijem alkohola, se izogibam hoji po temi brez družbe, ne morem spati, če nimam stene za svojim hrbtom, hitro se ustrašim ob nenadnih zvokih ali če se kdo naenkrat pojavi za mojim hrbtom, veliko počasneje zaupam moškim… Takoj po tem dogodku je bilo še slabše: bala sem se biti sama z moškim, če ni bil ožji družinski član, in še bolj paranoično sem opazovala, kaj bi se mi lahko slabega zgodilo.

Nikoli ga nisem prijavila, čeprav se povsem spominjam njegovega obraza in bi lahko poiskala njegovo ime in priimek, saj vem, da živi v okolici. Kasneje sem ga enkrat srečala, se mi je posmehljivo zasmejal, jaz sem ga nazaj samo zares grdo pogledala in zdelo se mi je, da mu je bilo takrat žal za svoje dejanje. Zato ga tudi nisem prijavila, ker se mi je zdelo, da bo on kaznovan že s slabo vestjo, nisem pa želela kaznovati še sebe z dolgotrajnimi postopki in neprestanim spominjanjem dogodka. Zdelo se mi je, da bi se mi ob prijavi smejali, saj ni šlo za posilstvo s penetracijo, čeprav občutek in posledice niso kaj dosti manjše.

 

#nisemprijavila, marec 2022

#nisemprijavila zgodba 178
Označena na: