Psihično in ekonomsko nasilje, povzročeno s strani moža, sem trpela dobrih 31 let. On je bil gospodar v hiši, on je odrejal vse, od tega, kaj bomo jedli , do tega, kakšno frizuro bomo imeli vsi, otroci in jaz. Smela sem hoditi v službo, hvala Bogu, vendar, kar sem zaslužila, je bilo” naše” oz. je On odrejal, kaj in kako bomo denar porabili. Otroci so morali biti vzorni, sicer sem imela težave. Kričal je name, da jih nisem ničesar naučila, da jim mešam glave…Za hčer, ki ima motnjo v razvoju in multiplo sklerozo, je govoril, da sem jaz kriva; da jo nisem učila prav, da ji jaz rečem, naj sključeno hodi oz. ji ne ukažem, naj hodi pokonci…Da ni nič bolna, samo v glavi ima to bolezen…Za starejšega in mlajšega sina je govoril, da sta ali pa še bosta drogeraša, da mlajši preprodaja drogo. Kar ni bilo niti malo res, še kadi ne nobeden. (Del zgodbe zaradi osebnih podatkov umaknjen) Najmlajši hčeri je govoril, da je debela in ne sme jesti tega in onega. Name se je drl, zakaj mu ni nič podobna, zakaj ni športnica? Nekega dne je prijavil, da mu manjka samo še en dokaz, da pa dobro ve, da sem se pred 17 leti prodajala v šoli, kjer sem zaposlena, za 10E. Menil je, da sploh ne hodim v službo, ampak me frajerji vozijo celo dopoldne okrog z avti, dokler točno ob 14.10 ne pridem domov. Imel je fantastične zgodbe o mojih ljubimcih. Ker sem rada kolesarila, je napletel zgodbo, da hodim v sosednjo vas k ljubimcu v neko kamnito hišo, da so mu povedali njegovi prijatelji.. Večkrat mi je odkrito in posredno grozil, da bo pobil otroke, pa naj gledam in trpim to…Jaz bom kriva. Jaz da samo lažem, skrivam denar in kradem denar otrokom…Denar naj bi dajala svojim ljubimcem, enega je videl, ko je šel iz šole in štel denar… To, ko prinašam domov plačo, ni nič vredno, to je prekleti denar, kapitalistični…On vse ureja, on hodi v trgovino, on kuha, on skrbi za vse…Imel je konflikte vsepovsod: pri zdravnici, pri zobozdravniku, na občini, na uradih, na upravi mobilne telefonije.. Ko je zakuhal kak večji incident, me je poklical, da sem skušala urediti zadevo namesto njega.

Psihično nasilje se je v jeseni 21 stopnjevalo, tako da je skoraj vsak dan rjovel nad mano in mi očital vse sorte.

Najmanj 25 let sem se trudila, da bi bil srečen, a nikoli ni bil. Nikoli zadovoljen z ničemer. Vedno izredno kritičen do nas vseh v družini, razen do sebe. Sebi je dovolil biti brezposeln lepih 22 let. Hoditi na kavico, se voziti z avtom naokrog, prepeljevati svoje prijatelje…In seveda tudi mene, vozil me je na vse službene sestanke, k zdravnikom, k zobozdravnici…

Preverjal je moj telefon, me nadiral, če je bila med klicatelji kaka neznana številka. Nazadnje si nisem upala več na sprehode, nisem si upala kolesariti, nisem si upala iti na sestanek iz šole v bližnji vrtec. Iz šole, kjer delam kot (podatek umaknjen), sem morala točno in vedno po isti poti. Če me je slučajno čakal, je moral videti, od kod prihajam. Če sem morala nadomeščati npr. v podaljšanem bivanju popoldne, je prišel preverit. V šoli sem prosila, naj me ne dajo več nadomeščati po 14. uri, ker 14.10 sem morala biti doma.

Vsak četrtek popoldne sem kot prostovoljka pomagala na (podatek umaknjen). Tudi to sem v jeseni opustila, saj je vsakokrat kričal name, da hodim “kurce” iskat na (podatek umaknjen). Zasledoval me je in opazoval, da mi je potem doma povedal, kdo vse je prišel na (podatek umaknjen) oz, kako in kdaj sem prišla pred vhod, komu sem pomagala zložiti hrano v avto…

Zakaj nisem prijavila psihičnega terorja, zalezovanja, nadziranja in ekonomskega nasilja? Enostavno: na smrt sem se ga bala in se ga še bojim. Bala sem se prijaviti, ker sem vedela, da bom ta isti trenutek morala oditi, zbežati in se ne vrniti, mogoče nikoli več. Tu je še starejša hčerka, naj bežim brez nje? Nikakor. Kam naj se zatečem? A doživljam dovolj nasilja, da me bodo ustrezni organi vzeli resno? On je vedno poudarjal, da je psihični bolnik, lahko naredi, karkoli želi. Res je po napadu na Občini, ko je v urad šel z macolo in županu grozil, da mu bo poslal metek med oči, srečno zaključil. Reševalci so ga prepeljali do Psihiatrične bolnice. Tam se je pogovoril, da je pač samo svojo jezo izrazil in poslali so ga, prijaznega in komunikativnega, domov. Doma pa je grozil naprej, tako, da sem v strahu, da se kaj groznega zgodi posvarila župana, naj bo pazljiv, ker je moj mož nepredvidljiv in zdi se mi nevaren.

V službi, po kakšnem posebno stresnem popoldnevu oz. večeru, nisem mogla funkcionirati. Samo jokala sem, nisem se mogla več pretvarjati, da je vse v redu, da obvladujem svojo situacijo. Ni bilo v redu. Niti malo. Tako ni več šlo. Mlajša hči je izkazovala vedno večjo stisko, izražala jo je s samopoškodbami. Hodila je na obravnavo k pedopsihiatrinji. Ko je On izvedel za to, je ponorel. Zaprl jo bo doma, če se ne zna postaviti zase, tudi jaz bom doma, ne bom več šla v šolo… To je konec, mi je zabrusil. In šel na kavico. Res je bil konec. S hčerama smo pograbile torbe z dokumenti in zbežale v šolo. Hči je že pred tem poklicala policijo, v šoli je sodelavka poklicala policijo. Prišli sta policistki, delavki iz CSD, povedala sem svojo zgodbo, zatrdili so mi, da je bilo nasilja ne le dovolj, ampak še preveč, da sem predolgo in preveč trpela. Odšle smo v krizni center in po 15 dneh v varno hišo.

Pustila sem vse za sabo; neprofitno stanovanje, službo, ki sem jo opravljala zavzeto in zelo rada, prijateljice, znano okolje…Kršenih mi je več človekovih pravic: svoboda gibanja, druženje s prijateljicami, druženje s sinovi, hoditi v službo, imeti nek naslov bivanja…Vse razumem in sprejemam, varne hiše so na tajnih lokacijah, nihče ne sme izvedeti, kam se žrtve nasilja zatečejo, psihopati zunaj jih iščejo. Ampak zakaj je svoboda odvzeta meni, žrtvi, mojima hčerama? Gospod se lahko giba kakor in kamor želi. Lahko grozi naprej, sosedom in celemu mestu. On ima vse pravice tega sveta, niti ena mu ni odvzeta. Sicer se trenutno zdravi v PB, prepozno, najprej je šel prostovoljno – kako tudi ne, pričakoval je ugodne rešitve. Po grožnjah, s katerimi ni nehal, so ga dali za en mesec na prisilno zdravljenje. Ko pride ven, se bo lahko lepo vrnil v domači kraj, hodil na kavice in se družil po mili volji. In seveda čakal name, da me ubije, ali na hčerki. Velikokrat me je podučil, če bo kdaj pritisnjen v kot, samo naj se pazim!

Evo, zato sem odlašala, kolikor sem lahko, s prijavo. Ker sem vedela, da poti nazaj zame več ne bo.

Imam predloge za spremembe ZPND:

– v varne hiše naj gredo nasilneži, tam se jih uči strategij nenasilnega vedenja, prepovedani so izhodi oz izhod ima s spremstvom

– prepoved približevanja, ne na 200m, v regijo, kjer živi in dela žrtev, se ne sme nasilnež prikazati. In ne za 7 dni, za 7 let najmanj oz. dokler ne prikaže napredka v osebni rasti

– ko se žrtvam izteče čas bivanja v varni hiši, bi Slovenija verjetno zmogla imeti kake garsonjere v različnih občinah, kjer bi ženske in otroci lahko zaživeli neko dostojno življenje, z neko dostojno najemnino. Ne pa, da se selimo sem in tja in potikamo po varnih lokacijah in domovih brez možnosti neke stalnejše naselitve.

– ženska se mora ponovno vključiti v službo, pri tem ji pomaga Zavod za zaposlovanje oz neka mreža, kaj vem, Društvo za iskanje služb za žrtve nasilja. Zdaj si prepuščen sami sebi, kolikor se katera znajde, kolikor ima socialne mreže …

Moja pot novega življenja brez nasilja traja že dober mesec. Zaenkrat še vedno tuhtam, kako naj si poiščem službo, stanovanje, pa še VDC za hčer in vse seveda nekje v bližini. Vse se začne in konča pri njem -kako se bo gospod odločil. Če se bo vrnil v domači kraj, potem nimam nobenih šans, da se vrnem, vsaj v službo, tudi sama. Bo prenevarno zame.

In še: krizni centri so zakon, tam žensko zaščitijo, podprejo, poslušajo. Srečala sem same srčne strokovne delavke, ki so mene in hčere opremile z nujnimi potrebščinami in oblačili, ki so nas celo pospremile na kratek sprehod, ki so sočustvovale in nas razumele. Tam smo si spočile, oddahnile.

 

#nisemprijavila, marec 2022

#nisemprijavila zgodba 177
Označena na: