Bila sem mlada in naivna. V prvi resni zvezi čeprav sva se poznala že dolgo časa. Prvi nekaj mesecev je bil do mene res krasen. Skorajda popoln. Potem pa sem se po (število mesecev umaknjeno) zveze preselila k njemu. Začelo se je, da mi je govoril kaj naj oblečem. Čez nekaj časa je sedel pri meni v službi celo izmeno (delala sem v lokalu), da me je imel pod nadzorom. Če je samo zaslutil, da sem po njegovo počela kaj neprimernega sem jih poslušala. In tako se je nadaljevalo skoraj (število mesecev umaknjeno). Nisem smela z nikomur govoriti, omejeval mi je kdaj grem lahko na obisk k staršem in koliko časa sem lahko tam. Včasih nisem smela iz sobe dokler nisem pojedla kosila, spala na tleh ali brez odeje… včasih sem mogla biti pokonci celo noč, ker sam ni mogel spati. Večkrat se ga je napil in potem je bilo še slabše. Spomnim se, da sva enkrat prišla domov in sem celo pot poslušala o tem kako sem gledala nekega fanta, kako on tega ne bo prenašal ipd. Najbrž je jasno, da je bila ta situacija le v njegovi glavi ampak prav zaradi tega sem takrat dobila prvo klofuto. Že prej me je večkrat grobo prijel, porinil ali silil v seks ampak ta klofuta…nisem mogla več… k sreči so kmalu zatem posredovali moji starši čeprav so vedeli le dobrih deset odstotkov vsega. Še danes ne vedo vse, ve pa o tem moj sedanji mož. Zaradi vsega tega sem takrat doživela živčni zloma, leta kasneje še diagnozo depresivna ankisiozna motnja. Pustila sem za sabo čeprav se mi zdi, da me to obdobje spremlja še zdaj. Zakaj nisem nikomur prej povedala za to? Ker mi nihče ne bi verjel. In zdaj je čas, da povem na glas. Nisem prijavila, ker sem imela oprane možgane. Ker sem bila prepričana, da tako mora biti. Da sem sama kriva za to…čeprav zdaj vem, da to ni res.
#nisemprijavila, januar 2022
