Nisem prijavila najprej in najbolj zato, ker nisem vedela, da je tudi to nasilje.
Nisem prijavila, ker je bil moj fant (in je obljubil, da bo od zdaj naprej drugače).
Nisem prijavila, ker je imel samo slab dan (ali pa teden ali pa dva).
Nisem prijavila, ker sem ga itak sama spravila v slabo voljo (kaj pa sem obula tiste čevlje, ki mu niso všeč).
Če bi bila v tem razmerju ujeta še vedno, sem prepričana, da še danes ne bi prijavila. Ziher bi se mi smejali, češ malo sta se sporekla, ti pa kvakaš o nasilju?! Ženske tepejo in posiljujejo! Zamisli se malo, kaj sploh govoriš, odrasti že enkrat, pogovorita se in preboli.
Potrebovala sem skoraj deset let on-again-off-again agonije, da sem se izkopala ven in končala za vedno.
In po tistem sem potrebovala še naslednjih nekaj let, da sem dojela, da je bilo to, kar se mi je dogajalo, nasilje.
Prav vsaki osebi, ki je nasilje doživela in preživela, polagam na srce, da za nasilje niti slučajno ni kriva sama, sebi dopovedati isto pa je bilo neizmerno težko: sama sem dopustila, da mi to dela. Nisem se postavila zase. Lahko bi ga pustila … ali pa ga vsaj ne vsakič vzela nazaj (ja, večkrat). Zelo težko mi je namreč sprejeti oznako žrtve – kot da moram priznati, da sem bila pasivna, psihično nestabilna, trapasta, zato nasilja nisem prepoznala in sem ga dopuščala. Raje bi rekla, da sem nasilje preživela. I survived.
Preživela sem verbalno nasilje. V družbi prijateljev sem bila enkrat preglasna in drugič spet preveč tiho; včasih sem se preveč pijano rezgetala, včasih povedala neprimeren vic. Kakšenkrat nisem hotela nič sodelovat, drugič sem hotela vso pozornost zase. Neštetokrat sem bila narobe oblečena.
Preživela sem neverbalno in psihično nasilje. Držanje rok, objemanje (in *gasp* poljubljanje!) v javnosti je bilo popolnoma neprimerno. Na nekem dogodku me je več ljudi vprašalo, če sem njegova sestra. Prav nihče me ni vprašal, če sem njegova punca. Ko sem to komentirala, sem zganjala dramo in bila histerična in otročja. V takih primerih je znal po tem kuhat mulo in včasih ni spregovoril z mano tudi po teden dni. In vedno sem jaz napravila prvi korak nazaj.
Preživela sem spolno nasilje. Ko sem se gola sprehodila mimo njega, je neodobravajoče zmajal z glavo in raje gledal televizijo. Ne morete verjet, kolikokrat lahko moškega boli glava in je preveč utrujen. Počutila sem se kot neka s seksom obsedena pokvarjenka. Ampak ko se je pa sredi noči zbudil s trdim, mi pa ni bilo spasa – gatke dol, od zadaj noter in kolikor je pač rabil, potem pa zaspal nazaj. (Moj orgazem? “Ne da se mi več” in “Vrat me boli” in “A boš kmalu?”)
Preživljala in preživela sem nasilje. A zanj nisem bila kriva jaz. Nisem ga sama sprovocirala. Nisem bila preveč naivna. Nisem bila preveč nestabilna, da bi odkorakala stran. Nisem se premalo postavila zase. Preživela sem nasilje, ker je bil tip pač nasilen.
Vsem, ki se vam še dogaja: niste same, niste sami. Prosim, spregovorite. Verjamem, da lahko skupaj spravimo sistem v akcijo. Verjamem, da lahko tu najdete podporo ali usmeritev k nekomu, ki vam lahko pomaga. In niste ve krive, niste vi krivi. Krivi so nasilneži in nasilnice. Izkopat se je GROZLJIVO TEŽKO, zato vam želim predvsem veliko, veliko poguma. <3
#nisemprijavila, januar 2022
