Nikoli se ne začne z nasiljem. Ko sem bila stara (starost umaknjena) sem se zapletla v zelo intenzivno ljubezen z (število let umaknjeno) starejšim moškim. Med nama je vladala velika razlika v letih in še večja razlika v poziciji moči. Začelo se je sicer zelo rožnato in ti oblaki so mi še (pre)dolgo zakrivali pogled. Nasploh je bila to moja prva ljubezen v življenju in takrat tudi nisem imela dobrih odnosov z družino. Preselila sem se iz majhnega kraja v mesto in v roku dveh mesecev spoznala njega – moje zavetje in varnost. Vsaj tako se je na začetku vse skupaj slikalo. Prišla sem iz družine kjer sta bila nasilje, tako fizično kot psihično in agresija moja normalnost in najpogosteje izražena čustva. To sem potem seveda zapakirala in si zgradila popačeno predstavo o ljubezni. Vendar, ko je prišel on, se je vse postavilo na mesto. Imel me je neizmerno rad, pomagal mi je, izražal je ljubezen in nasploh mi je nudil varno zavetje pred svetom. Vendar jabolko ne pade daleč od nerešenih vzorcev. Če je to tvoja normalnost, ti je domače in če sem se kaj naučila je to, da domačnost ni nujno dobra stvar, včasih je samo navada in program, ki ga poznaš, si ga pa definitivno ne zaslužiš. Začelo se je z obsesivnostjo in posesivnostjo. Počasi mi je rezal vse moje stike, ki niso bili on, dokler nisem na neki točki ostala sama, zaprta v stanovanju in ga čakala, vsak sleherni dan in noč, ko ga ni bilo. Samo še z njim sem hodila okrog in nekega dne še to ne več, ker je bil bolano ljubusumen in me je zaradi napačnega pogleda znal tudi vržti iz stanovanja. Bog ne daj, da me je kdo, ki je bil moškega spola, pozdravil. Enkrat sem napačnemu človeku na instagramu lajkala sliko. Takrat sem dobila prvo plesko po faci, zvlekel me je na hodnik, me potisnil na prag in pred mano zaloputnil vrata. Celo noč sem kot idiot trkala in jokala, ker tisti čas pač nisem imela kam za iti. Nekaj časa je bil potem mir v njegovih rokah, v njemu pa seveda ne. Zakaj nisem šla že takrat stran? Ne vem, ni se mi zdelo spet tako hudo. Saj sem res sama kriva, kaj pa lajkam fotke. Konstantno sem bila deležna agresivne posesivnosti, vendar, ker so tudi v naši družini moški hiper posesivni, sem bila tega nekako navajena in prepričana v dejstvo, da sta posesivnost in obsesija, ljubezen. Zdaj vem, da to ni res, takrat se mi še sanjalo ni. Ves čas sem racionalizirala stvari in si jih opravičevala. Nekega dne sem šla žurat in ko sem odhajala, sem ga pijana poklicala, da grem domov. Vprašal me je, kje sem in omotično sem zamomljala, da ne vem točno, pri nekem grmovju. Ko sem po 15ih minutah prispela do svojih vhodnih vrat in se obrnila levo, sem v daljavi zagledala nekega moškega, ki brez majice teče proti meni in na neki točki sem ugotovila, da je on. Vse skupaj mi je bilo sila smešno in začela sem mu korakati nasproti. Ko se mi je približal sem se zasmejala in ga hotela vprašati, kaj mu ni jasno, zakaj teče kot prizadet, brez majce, po pločniku, sredi noči? Še preden sem utegnila do konca izgovoriti stavek, me je pograbil in me vrgel v betonski zid. Komaj sem se pobrala, nič mi ni bilo jasno. Razbil mi je telefon, me prijel za obraz, mi stisnil ličnice, pogledal globoko v oči, bile so črne barve in mi s psihopatskim glasom rekel: “Zdaj greva pa v flet.” V tistem trenutku sem nehala obstajati. Prazna sem bila, nema in neodzivna. Nič nisem razmišljala. Bilo me je tako strah, da sem zamrznila. Začela sem samo premikati noge in hoditi proti stanovanju. Ko sva šla čez stopnice do stanovanja, sva srečala soseda. Tiho sem bila, gledala sem v tla in korakala za njim. Vedela sem, da me bo, ko zaprem vrata od stanovanja, razbil. Bila sem tiho, nič nisem rekla. Vrata se zaprejo in sledi 15 ali 20min mlatenja od mojega rešitelja, od mojega varnega zavetja, moje prve ljubezni, mojega zaveznika in nasploh edinega človeka v mojem življenju. Nič ne čutim. Davi me, brca, meče po sobi, boksa in za češnjo na tortici, dobim na koncu pretepa pljunek v faco. Pusti me nekje v sobi, ne spomnim se ali sem obležala ali sem obsedela. Vem samo, da nisem čutila nič. Niti se nisem mogla jokati, ko je šel. Bila sem popolnoma otopela in prazna. To je bil najin konec. Nisem želela oditi vendar ta družinski vzorec je bilo na tej točki potrebno prekiniti. Spakirala sem stvari in se preselila nazaj domov. Po nekaj dneh tišine me je kontaktiral in mi dal jasno vedeti, da sem to želela že od samega začetka in da če ga mislim prijaviti, nas bo vse pobil. Nisem ga prijavila, ker je bil res hiper popularen in karizmatičen za okolico in prav tako si je že uspel zmisliti kup stvari o meni, da se zavaruje pred možnim udarcem iz moje strani. Naslikal me je kot noro žensko in itak mi nihče ne bi verjel, ker sem se že sproti konstantno lagala, kako je okej in fajn in oh in sploh. To je bil vendar moj dom, nisem se lagala drugim, sebi sem se, ker nisem imela izbere in ker nisem imela kam za it. Še zdaj, ko s kom podelim, kaj se je zgodilo, je najpogostejši odgovor, da ne verjamejo, ker on je pa res tak prijazen pa nežen tip. Nisem ga prijavila, ker sem ga imela še vedno rada. Nisem ga prijavila, ker obstajajo stvari, ki so močnejše kot upor – strah. Nikoli v življenju se še nisem koga tako bala kot sem se njega.
Zgodba nima žalostnega zaključka, ker je bil to moj začetek in ne konec. Vzela sem si veliko časa, knjig, meditacije, terapije, potrpežljivosti do sebe in nekako prebrodila. Najhujša stvar ni bil pretep, to sem hitro prebolela. Najhujša stvar je bil njegov odnos do mene pred pretepom. Tega se še vedno nisem uspela čisto rešiti. Takšne travme terjajo veliko časa in dela. Hvaležna sem sama sebi, da sem našla moč in odjebala tega idiota. Ni bilo lahko, potrebovala sem tri leta po pretepu, da sem ga dokončno odrezala. Še vedno verjamem v ljubezen in še vedno spustim ljudi blizu sebe, ker ta odnos ni bila ljubezen in en idiot mi ne bo ukradel moje vere v ljudi. Vendar pa se zdaj zavedam, da so odrasli odnosi pogojni. Samo zato, ker nisi nikoli prejel brezpogojne ljubezni, še ne pomeni, da jo moraš zdaj ti vsakemu dajat. Potrebno je postavljati meje. Ne glede na to, kdo je na drugi strani, ljubezen tvojega življenja, mama, foter, frendica, ki se poznata že 20 let, papež ali mimoidoči, nihče se nima pravice grdo obnašati do tebe in kot odrasel človek imaš moč, da lahko še tako dolgoleten odnos prerežeš, če se oseba na drugi strani ne obnaša dostojno. Cut the fucking crap and reclaim your power. Nisi več otrok, nisi več v poziciji nemoči in ne rabiš prenašati nekega sranja samo zato, ker ti je domače. In še en nasvet za vse, ki so v stiski. Ne bo se spremenilo, to je to, kar boš do konec življenja trpel/a. Če iščeš znak, to je znak, da greš stran. Veliko moči za vse, ki so doživeli ali doživljajo isto! To je to iz moje strani. ❤️ #SAMOLJUBAV
#nisemprijavila, januar 2022
