Pozdravljeni,
Moja izkušnja ni bilo fizično, ampak psihično nasilje. Ni se videlo modric, je pa močno, močno bolelo. Pišem zato, ker bi rada, da se prične o tem bolj govoriti. Sem visoko izobražena, pa vendar skoraj dva desetletja nisem ugotovila kaj se dogaja z mano, mojimi otroci. Sedaj, ko nekako lezem iz situacije, ko se počasi zavedam, kaj se je dogajalo, po že kar nekaj prebrane literature in ob pomoči psihologinje, vem da sem bila, skupaj z otroci, žrtev moža s narcistično osebnostno motnjo. Navzven čudovit, uspešen, oče, mož, doma pa vse kar si lahko o tej motnji preberete. Najhuje je bilo, ko sem se odločila, da se ločim. Zapustili so me vsi prijatelji, ostala sem sama, na srečo ob močni podpori staršev in sestre. Šla sem na pomoč na CSD, kjer so me poslali na policijo. Šla sem na policijo, vendar ukrepajo šele, ko podaš prijavo. Tega pa nisem mogla, ker me je bilo grozno strah. Če živiš v takem odnosu tako dolgo, izgubiš samozavest, si v neprestanem krču, kaj bo zopet narobe, doživljaš neprestane grožnje, postaneš prestrašen. Tako nisem nič prijavila, preživela nekako ločitveno proceduro, se strinjala skoraj s čisto vsem kar je predlagal, samo da se rešim iz te zveze. Tudi po ločitvi ni bilo miru, še vedno ni, vendar je razlika v tem, da sem jaz postala močnejša, vem kaj se dogaja, pričakujem njegove reakcije in me, večinoma, ne prizedenejo več. Posledic celotnega odnosa pa se ne bomo še dolgo rešili, saj se težave prenesejo tudi na otroke.
Bivši mož je pa še vedno uspešen, ugleden, ima novo partnerico in še vedno noče slišati zakaj sem se ločila.
Želim si, da bi se bistveno več govorilo o tej motnji, da bi jo kdo v podobni situaciji prej zaznal in izstopil.
#nisemprijavila, januar 2022
