Moj prvi fant je bil nasilen. Še zdaj, ko to pišem, se mi zdi narobe to zapisati brez ampak. Ampak bil je tudi neizmerno ljubeč. Nasilje: ščipal me je v nadlahti, da sem bila vsa v modricah. Butnil me je ob steno tako močno, da se mi je ulila kri iz nosa. In v trenutku mu je bilo tako zelo zelo žal, bil je čisto prestrašen in ljubeč in spet varen, še na kraj pameti mi ni padlo, da bi ga komurkoli prijavila. Enkrat me je zaklenil v hiško, ki so jo imeli (kraj umaknjen), vpil, da me bo ubil, tekel za mano po stopnicah gor in dol in se drl, kaj mi bo naredil. Nimam pojma, kako se je končalo, kako sem ga ustavila, vem le, da sem takrat med bežanjem z roko podrgnila ob ročaj peči in še mnogo let po tem, ko se je zacelilo, sem imela na hrbtni strani dlani svetlejšo kožo tam, kjer je bila rana. In da sem mu takrat prvič dovolila analni seks in po njem je bil ves krotek in neizmerno ljubeč. Morda sem ga ustavila z obljubo tega seksa? Ne vem, potlačila sem podrobnosti.
Zakaj ga nisem prijavila? Hlepela sem po ljubezni, po potrditvi, da sem vredna ljubezni, da me nekdo ima rad, in vse njegove izbruhe (psihično nasilje je bilo kar vsakodnevno, fizičnega je bilo nekaj manj, tudi razšla sva se nasilno, takrat je hotel poseči vmes nek varnostnik, pa mu je on zagrozil, da se bo še nanj spravil, in je šel varnostnik kar lepo nazaj v svojo hiško) sem lahko prenesla zaradi tistih trenutkov, ko sva pa bila povsem povezana, ko je bil nežen, čuteč, ljubeč. In hotela sem ga spremeniti, še sam je name dal to breme, pričakoval je, da ga bom spremenila. Verjela sem, da če ga bom le imela dovolj rada, da bo videl, da je vreden ljubezni, da bo potem tudi on imel mene enako rad. V takem razmišljanju ni prostora za to, da bi človeka prijavljal kamorkoli.
Na kratko: nisem se še znala imeti rada, bila sem naivna, poveličevala sem trenutke povezanosti in se delala, da trenutki nasilja niso tako pomembni.
#nisemprijavila, januar 2022
