Kadar slišim ali berem (slednje se zgodi večkrat, saj si na družbenih omrežjih vse upamo) očitke o tem, zakaj nekdo ni prijavil nasilja ali ga je prijavil šele čez nekaj let, me stisne v želodcu. Čutim, da izgubljam moč in pogum, ki ga zbiram že nekaj let. Pripravljam se na prijavo bivšega fanta, ki me je psihološko trpinčil, spolno izkoriščal, zlorabljal in posiljeval. Pripravljam se na prijavo moškega, ki je izkoristil mojo ranljivost po tej zvezi in me prav tako spolno zlorabil. In znotraj te v veliki meri nevedne in nerazumevajoče družbe ni lahko najti moči za ta korak.
Ko pomislim na to, da se pred vsemi slabimi dogodki tudi sama nisem zavedala, kako zapleten pojav je (spolno) nasilje, si želim, da bi takrat imela večjo možnost in morda tudi večji občutek družbene odgovornosti, da se o teh stvareh poučim. Glede na to, kako velik odstotek ljudi doživi (spolno) nasilje in kako to razjeda temelje naše družbe, menim, da je izobrazba o (spolnem) nasilju naša družbena, kot tudi osebna odgovornost. Nikoli namreč ne vemo, kdaj nam bo ta pomagala opaziti in preprečiti nasilje nad nami, našimi bližnjimi ali pa nuditi ustrezno podporo žrtvam nasilja v naši okolici.
Najpomembnejša okoliščina, ki je preprečila mojo takojšnjo prijavo, je bila nizka raven zavedanja o tem, kaj se mi je pravzaprav zgodilo. Za to je bilo v mojem primeru veliko razlogov. Eden od njih je bila manipulacija oz. zavajanje s strani fanta. Zaradi dolgotrajnega psihološkega trpinčenja in stresa sem imela pogoste migrene in meglo v glavi, bila sem izčrpana, tesnobna, zmedena in v globoki depresiji. V tem stanju in v pomanjkanju distance do svoje situacije sem mu verjela, da sem zanjo kriva prav toliko, kakor on. Bila sem zavedena, da sva v normalni, enakovredni zvezi in da se moram zato le bolj potruditi. Nisem hotela »igrati žrtve«, zato sem prevzela odgovornost za svoj del.
Drugi razlog je bila manipulacija oz. zavajanje s strani družine. V družini sem bila dežurni grešni kozel. Kljub temu, da sem bila miren in neproblematičen otrok (ali pa prav zato), sem bila pogosto platno za projiciranje vsega slabega ali »družinski koš za smeti«. V takšnem okolju se nisem naučila postavljati zdravih mej in izoblikovala sem prepričanje, da si zaslužim, da se z mano dela grdo, ker sem se očitno rodila kot »slaba oseba«.
Tretji razlog je bilo zavajanje s strani družbe. Skozi otroštvo sem doživljala medvrstniško nasilje, zato sem se že zelo zgodaj soočala s socialno anksioznostjo in depresijo. Ker sem bila tiha in imela odlične ocene, nisem dobila pomoči, medtem, ko so moji nasilni in učno manj uspešni sošolci obiskovali šolsko psihologinjo. Utrdilo se mi je prepričanje, da je to, kar se mi dogaja normalno oz. bolje rečeno, da s tem ni nič narobe. Očitno sem vredna manj, kot oni, kot drugi.
S spolnim nadlegovanjem sem bila, kot praktično vsaka deklica, soočena že v otroških letih in počasi indoktrinirana v to družbo, kjer je spolno nadlegovanje bolj normalno in vsakdanje, kot jutranja kavica. Normalno je, da te na cesti terorizirajo delavci, ko si še premlada, da bi sploh razumela vse, kar opolzkega vpijejo. Normalno je, da ti odrasli moški na poti v šolo trobijo in vpijejo komentarje o tvojih nogah in zadnjici skozi odprto okno avtomobila. Normalno je, da te ustavljajo dedki in te sprašujejo, če ti »že rastejo joškice«. Normalno je, ko te sprašujejo, če bi »lizala sladoled«, te šlatajo po stegnih, ti pa bi rada samo v miru počakala na avtobus. Normalno je, da te pred drugimi odraslimi 30 let starejši moški verbalno nadleguje in te zasleduje; »ne boj se, si mu pač všeč.« Normalno je, da učitelji za telovadbo glasno ocenjujejo tvojo postavo in te primerjajo z drugimi sošolkami. Normalno je, da ti profesor med ustnim izpitom izjavi, da bi te bilo treba »našeškati« in se pri tem debilno muza, medtem, ko zardevaš in se skušaš osredotočiti na snov … Počasi se naučiš, da ne boš dobila pomoči, da je to nekaj normalnega. Ugotoviš, da je spolno nadlegovanje, poniževanje in ustrahovanje nujen del ženskega življenja. Moški in ženske ti prigovarjajo, ne kompliciraj, ne bodi tako zategnjena, ne jemlji osebno, sprosti se, vzemi to kot hec, vzemi kot kompliment, samo všeč si mu, nasmehni se, pohecaj se nazaj …
In potem internaliziraš vse to, razviješ se v žensko, ki ne komplicira, drugim neprijetna čustva za vsako ceno prihrani, svoja pa pogoltne. Igraš vlogo »ženske«, ki je od tebe pričakovana. Spregledaš tu in tam prehajanje tvojih osebnih mej, nato kakšno nespodobno opazko, namigovanje na spolnost, skušaš si racionalizirati nepričakovano otipavanje, iščeš izgovore za vsiljevanje, zasledovanje, nadlegovanje, ker si jim »pač všeč«, dovoljuješ izkoriščanje, ker »taki pač moški so«, nato pa doživiš zlorabo, posilstvo.
Tvoje življenje se ustavi in razbije na tisoče koščkov. Čutiš, da si izgubila dušo, nedolžnost, veselje … da si znotraj umrla. In potem slišiš hinavski glas naše razsvetljene družbe: »Posilstvo je nekaj groznega, eden od najhujših zločinov, posiljevalce je treba prijaviti, zapreti!«, ki v istem dihu pravi: »Ti si kriva, nisi rekla ne, nisi ga ustavila, hotela si to, zdaj pa te je sram in se lažeš, uničila mu boš življenje …« In spet te zavede: »Mogoče pa sem res jaz kriva, jaz bi ga morala ustaviti, samo všeč sem mu bila, on pa je pač moški in si ne more pomagati …«
Zakaj nisem prijavila? Zakaj čakam že dolgo časa?
Po končani zvezi sem bila popolnoma zmedena razvalina. Kakšno leto sem potrebovala samo za to, da sem si prišla na jasno, kaj se mi je zgodilo v odnosu do tega, kar sem takrat mislila, da se mi je dogajalo. Šele, ko sem si prihajala na čisto, sem dobila priložnost, da stvari začnem predelovati. V tem času sem imela nočne more, oblive groze, da se bo moj bivši pojavil na vratih, stalne flashbacke, panične napade, strah pred moškimi, strah pred samoto, nerazložljive bolečine v trebuhu in spolnih organih, jokala sem večkrat na dan in se izolirala od ljudi … Vsaj leto dni sem živela v zanikanju, da se mi je zgodilo tudi posilstvo. Ko me je bližnja oseba soočila s tem dejstvom pa je potlačena vsebina prišla na dan. Do takrat sem čutila posledice spolnega nasilja v telesu in duši, nisem pa jih mogla mentalno predelati, ker sem imela v zvezi s tem, kaj posilstvo je, tisoč in en predsodek. Ne samo, da nisem verjela, da se lahko zgodi v partnerstvu in kot posledica psihološke prisile, enostavno nisem verjela, da se lahko zgodi meni. Po soočenju sem se dolgo časa borila z obdobji hude anksioznosti, ki so jim sledila obdobja adrenalne izčrpanosti in depresije. V vmesnem času sem predelovala občutek krivde, sramu in da sem lažnivka, če komu povem, da je to, kar se mi je zgodilo, posilstvo. Ves čas sem razmišljala, da moram prijaviti, ker on posiljuje naprej in se počutila krivo namesto njega. Ampak sem se preveč bala, da se mi bo maščeval, me izsiljeval ali me prišel ubit. Ko sem izvedela, da sodni postopki trajajo leta in torej, da bi morala s strahom in retravmatizacijo živeti še vsaj toliko časa, sem misel začasno opustila. Hkrati sem si močno želela živeti naprej, ker mi je ta človek ukradel že dovolj dragocenega časa na tem svetu. Potencialna prijava bi pomenila, da si življenje še dodatno otežim in to še za dolgo časa. Odločila sem se, da s prijavo počakam in se je lotim, ko to izkušnjo predelam in se bom počutila močnejšo …
Želim si, da bi že pred to težko izkušnjo vedela, kako zapleten in večplasten pojav je nasilje. Morda bi bila bolje opremljena za pomoč in podporo prijateljicam, ki so se mi zaupale o tem, da so doživele zlorabo in posilstvo. Morda bi lahko preprečila kakšno nasilno dejanje več, četudi »le« verbalno. Morda bi lahko prepoznala postopen vzorec nasilja tudi v svoji zvezi. Čutim, da smo kot družba s svojim omejenim znanjem in sprenevedanjem sostorilci vseh nasilnih dejanj, ki se tako (pre)pogosto dogajajo. Odgovornost vsakega posameznika je, da prisluhne in poišče informacije. Nasilneži se pogosto skrivajo med nami v podobah navadnih, celo navidezno dobrih ljudi in na nas je, da prepoznamo in obsodimo tudi bolj prikrite oblike psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja.
#nisemprijavila, februar 2022
