Zelo težko mi je razlagati o tem, kar se je dogajalo, dokler sva bila skupaj. Ampak hočem, da ljudi vedo, da se lahko zelo grozne stvari zgodijo kjerkoli in kadarkoli. Ta dogodek je le eden od več, ki sem jih doživela v zadnjih 3 letih.

Poleti 2021 sva sla s fantom narazen. Bila je njegova odločitev, drl se je name in me zmerjal ter poniževal, kar zunaj, pred druzbo. Sem to sprejela. Zdelo se mi je, da se mi je svet podrl. Šla sem spat k prijateljici domov. Sama sebi sem rekla, da bom to preživela, da bom v redu.

Naslednji dan mi je bilo zelo hudo. Vrnile so se samomorilne misli. Nisem mogla verjeti, da sem uničila to razmerje, da osebe, ki jo ljubim, ni več v mojem življenju. Bilo mi je tako slabo, da sem samo šla vnn zurat pa se ga napit. Dobila sem se z dvema kolegoma(iz iste družbe, ki sva jo imela takrat z bivšim). Malo smo se podruzili, pa se odločili, da gremo mi trije do enega od kolegov domov na nek “housič”. Zaupala sem njima, saj sta poznala mojega bivšega, pa tudi moje ostale prijatelje. Nikoli nisem pomislila, da se lahko zgodi karkoli slabega.

Ko smo prišli do bajte, se je zuranje nadaljevalo. Nekaj smo spili, podebatirali, se mal hecali na različne teme. Na kratko povedano (ker mi je še vedno preveč boleče in triggering opisovati vse v detajlih), najprej me je imel eden on teh tipov. Ni me slišal reci ne, se ni zaustavil, ko sem začela jokati. Nehal je le, ko mu je ratalo slabo zaradi vsega alkohola, ki ga je spil pred “akcijo”. Rekel mi je “zdaj pa pojdi do M., je on zdaj na vrsti, te čaka”. Jaz sem ratala totalno “numb”. V glavi sem imela samo misel, da moram laufat, nekam. Bili smo nekje v p*cki materini, kjer nikoli nisem bila prej, po kaksni polurni voznji po avtocesti izven Ljubljane. Ura je 2 zjutraj. Sem razumela, da ne morem nikamor. Tudi ce bi se zaustavil kak avto, a bom na varnem, ali se bo zgodilo se kaj v istem stilu?

Grem dol. Preživim se polure. Tip je uzival. Jaz pa nisem cutila nič. Bolelo je vse, in fizicno in psihicno. Ko je bil gor na meni, sem si predstavljala, kako grem ven iz hiše, ko zaspi, in se obesim na drevesu.

Ni zaspal. Sledila je druga runda. Nisem mogla reci niti ene besede. Bila sem mrtva.

Zjutraj se zbudita obadva, se zacneta pogovarjat, kok je bilo kul. Jaz pa sem samo kimala in prosila, da čimprej me odpeljejo nazaj v Ljubljano. Ne spomnim se preveč tega dneva.

Ko smo se vrnili nazaj v mesto, sem poklicala bivsega. Ni nič omenil, da me je pustil. Po njegovem mnenju sva bila se vedno skupaj. Prišla sem domov(živela sva ze nekaj časa skupaj pri njemu).

Delno sem mu povedala o tem, kar se je zgodilo. Da sem bila posiljena s strani oseb, ki jih oba poznava. Ni bilo nic reakcije, razen jeze name, da sem se napila in šla zurat. Sem se ulegla, da zaspim. Nisem mogla prenasati resnicnosti, nisem hotela biti živa, nisem imela moči si dejansko karkoli narediti. Zelela sem nehati obstajati.

Probavam zaspat. Zacutim njegovo roko med svojimi nogami. Se me zacne dotikat. Zacnem jokat. Me obrne proti sebi, mu recem “ne morem”. Ni se zaustavil. Jokala sem cel čas, medtem, ko je on uzival. Ko je pocel z mano vse, kar mu je pasalo. Ko mu je prišlo.

2 leti mimo. Jaz sem označena za ku*bo. Ceprav sem rekla, da nocem nic imet z nobenim od njih. Ceprav sem rekla, da naj nehajo. Ceprav sem prosila, da me pustijo na miru. Ceprav sem jokala in probala oditi, ampak so me drzali za roke. Ceprav so bili moji prijatelji in moj fant. Nisem prijavila. Ker sem sla z njimi sama, zurali smo. Spili smo. Se spomnim vsake sekunde, ko so me imeli. Zal mi je, da nisem bila dovolj pijana, da bi samo zakomirala in ne bi vedela, kaj se je dogajalo. Ce moj partner mi ni verjel, potem ne bi niti policija. Nikoli ne bom dobila justice. Boli še vedno. In še vedno imam obcutek, kot da se je to zgodilo vceraj. Minilo je 2 leti in 3 mesece.

#nisemprijavila zgodba 342