#nisemprijavila zgodba 334

Skoraj dve leti nazaj sem bila priča psihičnega+emotivnega+verbalnega nasilja s pretnjo fizičnega nasilja moškega proti ženi in otrokoma, od sredine Prisojne ulice do križišča (ime umaknjeno) v Ljubljani. Zdelo se mi je da so navadna in zelo lepa družina, mati in oče z dvema malima otorkoma, vsak v svojem vozičku. Potem sem zaslišala grde besede in provociranje (“če ona res misli da on ne ve, da on ne vidi”), kar se je pri koncu (ulica umaknjena) stopnjevalo v pretnje fizičnim nasiljem – moški je nadaljeval z žalitvami, psovkami, mati je ves čas tiho zanikala krivdo, on pa je nekajkrat zamahnil kot da bi je udaril. Šla sem za njima po drugi strani ulice. Na križišču (ime umaknjeno), po sredi ceste, moški je zapustil voziček z otrokom in se hitro obrnil proti ženski, močno zamahal z rokami, psoval, ona pa je na videz mirno svoj voziček dala na pločnik in se vrnila po drugi voziček. Potem sta odšla v dvorišče zgradbe, ki je takrat bila na (ime ulice umaknjeno). Še pol ure sem se sprehajala v okolici, če bi ta ženska zbežala ali bi zaslišila klic na pomoč, da bi poklicala policijo. Potem sem odšla domov in poklicala policijsko upravo Ljubljana, ne spomnim se številke. Spomnim se da sem bila zelo zaskrbljena, prestrašena, podala sem lastno ime in priimek in kolikor sem zmogla, opisala kaj in kje sem videla. Policist je bil prijazen in potrpežljiv ter mi pojasnil da oni, če nimam poročati o dejanskem, fizičnem nasilju, ali pa se ta ženska sama ne javi, ne morejo kar tko it od vrat do vrat in preverjati če se je kdo sprl.