Šele letos sem začela ozaveščati, kaj se mi je dejansko zgodilo. Prej sem vse kar nekako potlačila, čeprav sem imela kasneje zaradi te izkušnje težave s spolnostjo. 7 let nazaj, pri 19-ih, me je posilil fant. To sem zdaj napisala prvič. Izrekla še nisem nikomur – vsaj ne s temi besedami. Za to, kar se mi je zgodilo, sem povedala samo sedanjemu partnerju, pa še to z besedami “ni me upošteval, a rekla sem mu ne” in “on živi lahko naprej kot da ni bilo nič”.
Ja, takrat sem pristala na spolni odnos. Vmes mi je postalo nelagodno, prosila sem ga, če lahko nehava. Večkrat. Ni nehal. Nadaljeval je. Nisem se mu mogla upirati, ker sem ležala na trebuhu, on me je držal. Jokala sem. Počutila sem se ogabno, ponižano in osramočeno. Po dogodku se je on obnašal normalno, meni se je zdelo, da pretiravam. Da se pač to dogaja, da mu je že bilo všeč, da ga pač tako privlačim (že od nekdaj sem imela slabo samopodobo in nič samozavesti, zato sem si to, da ni odnehal, nekako razlagala kot dokaz moje privlačnosti – zaradi tega se sedaj počutim krivo in umazano. Zelo.). Čudni občutki.
Zato sem molčala, s sabo pa nosila bolečino in sram. Po tem sem pri spolnih odnosih velikokrat podoživljala občutke od takrat, jokala in doživljala napade panike. Izvedela sem, da se je lani poročil in ima hčerko. Dela kot učitelj na eni izmed osnovnih šol. Jaz pa šele zdaj odkrivam rane, ki sem jih tako dolgo skrivala. Kljub temu se mi pa še vedno zdi, da pretiravam. Da sem si morda izmislila? Vsa ta normalnost po dogodku z njegove strani me je prepričala, da ni bilo nič kaj takega, da je bilo okej. Da se to pač dogaja. Saj pa je ja bil moj fant. Čeprav racionalno vem, da ni okej. Nikoli ni.
