V razmerju sem bila dobra 3 leta. Vmes je bilo kar nekaj prekinitev vendar mi takrat ni bilo čisto jasno s kom imam opravka saj sem ga imela rada in živela v prepričanju, da se bo res spremenil in da bo drugače ter da ga jaz lahko rešim. Razlogi za prekinitve so bili banalni kot npr. ko sem ga vprašala če ima drugo ali zato ker sem bila “prstjena”. Kadarkoli je prišlo da kakršnegakoli spora sem bila vedno jaz krivec in vedno nazaj odgovori to imaš ti vse v glavi, spet si nekaj domišljaš. Če sem se uredila za večer zunaj je bilo vedno v smislu za koga se pa rihtas, kdo pa bo tam. Karkoli sem rekla me je tudi po teden ali več ignoriral in v skupnem stanovanju hodil mimo mene kot da ne obstajam. Enkrat sem se iz stanovanja že izselila njegov komentar na to je bil da pa lahko ostanem in sva cimra ter da sem v življenju čisto sama in da je on edina oseba katero imam. Prijatelji, igrice itd. so bili vedno pred mano, jaz pa sem bila dobra takrat ko ni bilo nikogar drugega. Problemi z igrami na srečo itd. Ob vsaki prekinitvi je bil on tisti ki je klical nazaj in točno vedel kaj reči da bom verjela in se vrnila, ob tem naj poudarim da so bile tudi besede štrik za vrat pa bo mir, naslednjič ko ti isto naredim mi ne preostane drugega kot da se pod vlak vržem itd. Na koncu je s svojimi manipulacijami in “gaslightingom” pripeljal tako daleč, da je bila moja samopodoba uničena in nekega večera mi je bilo vseeno če umrem. Popila sem precej alkoholka in si škodila. Njegova reakcija ob vsem tem je bila ko me je našel, da se je obrnil in preprosto odšel iz stanovanja. Po dveh tednih me je klical da me vpraša kako sem in da je jezen name, ker sem to naredila. Na koncu je moja slepota prišla tako daleč, da sem zanosila in bila ob tem sveto prepričana, da je to znak da nama bo uspelo. Pa sem se motila, danes sem mnenja če sebe nisem mogla imeti dovolj rada, da sem odšla iz tega strupenega okolja, mi je moje malo dete dalo moč da zmorem sama in da bo bolje za oba, da odidem. Ko sem mu povedala da nisem srečna je bil odgovor pejt jaz te prosil nebom. Potem pa so se začele grožnje, kako mi bo otroka vzel, da sem nesposobna itd. Medtem ko je gospod ležal na kavču in me gledal kako nosim svoje stvari iz stanovanja čeprav je vedel da nesmem ker sem v začetku nosečnosti krvavela in bila smatrana pod rizično. Kasneje je bil odgovor na ta dogodek to da je rekel saj veš kakšna si in mi nebi dovolila da ti pomagam. V času nosečnosti sem mu zagrozila s policijo če me nebo pustil na miru. To je upošteval ampak je zato vsak teden klicaril mojega očeta kateri ima sam probleme saj ima diagnosticirano posttravmatsko stresno motnjo in mu težil ter ga dodatno obremenjeval. Bližje je bil porod slabše je bilo. In potem kot bi obrnil ploščo spet lepo in oh in sploh. Jaz zmešana od hormonov, v strahu kaj bo saj CSD v takih primerih sploh ne pove kako ravnati glede stikov itd. sem mu omogočila da je bil prisoten pri rojstvu in v prvem mesecu je hodil vsak dan po večkrat na dan k nam domov. Postalo je prenaporno in sem mu omenila da nisva skupej da se mora to nehati. In spet obrnil ploščo. Če sem ga pustila samega z otrokom mi ni hotel povedati kaj se je dogajalo itd. Na CSDju in sodišču je sebe prikazal kot največjo žrtev, jaz pa sem seveda zmaj ter neuravnovešena in vse kar je slabega. Še danes ko mu postavim kakšno mejo mi vedno dela kontra in nagaja. Velikokrat sem želela prijaviti policiji oa vendar sem se vsakič ustrašila. Nekaj dokazov o njegovem početju imam pa vendar vem da imam opravka z narcisom in vem kako težko je dokazati psihično nasilje, sama pa si iskreno želim pa vem da je to fejst grdo da tako razmišljam ampak ko človek pripelje tako daleč si želiš da bi umrl, ker si želiš samo miru v svojem in otrokovem življenju.
