#nisem prijavila spolne zlorabe, ki jo je nad mano izvedel mož od tete po mamini strani. Kasneje sem izvedela, da je enako naredil mojima starejšima sestrama. Vse smo se uspele pri določeni starosti (cca 6-9let) same izogniti srečanju z njim in se nasilje ni več nadaljevalo. Otipaval nas je po dojkah in splovili ter rinil jezik v usta. To je počel kar pri nas doma v dnevni, ali pa ko smo bile na obisku pri njih. To si je upal kljub polni hiši in dejstvu, da bi lahko vsak trenutek nekdo vstopil v sobo a za čuda nikoli nihče ni! Šele kasneje pri 14letih sem spregovorila in povedala to sestrama, šokirane sta se zjokali in mi povedali, da je pred mano to naredil tudi njima. Vse smo bile trdno prepričane, da se to dogaja samo nam in tudi pomislile nismo, da je to naredil še kateri drugi sestri. Zato tudi sestri nosta nikoli pomislili da bo kaj takega naredil meni. Ko sta ga videli, sta vedno zbežali ven in mene pustile samega z njim. Pač vsaka je bila prepričana, da je to delal samo njej.
Zakaj nisem ali nismo povedale, ker:
– smo bile tako majhne, da nismo sploh razumela zakaj smo to doživele. Vedele smo, da je narobe a sram in ponižanost, ki smo jo čutile ob tem dejanju je bilo premočno, da bi povedale staršem. Sramovale smo se same sebe in čutile gnus do svojega telesa. Kot majhne deklice sploh nismo vedele kako to povedati, katere besede uporabljati. Nekako se kar počutiš krivega pa sploh ne veš zakaj in hkrati veš, da nisi nič kriv.
– zdelo se nam je, da to ni dovolj velika spolna zloraba, ker nas ni posilil. In smo lahko “samo” srečne in hvaležne, da smo doživele le otipavanje in tlačenje jezika v usta. Skratka, kot da to ni bilo dovolj močno za povedat.
– nismo vedele kako sploh to povedati. Prepričane smo bile, da nam ne bodo verjeli, ker je “stric” veljal za priljubljenega v družbi, katerega imajo vsi radi in bi ga “morale” imeti rade tudi me (tako nam je bilo vedno predstavljeno, da ga moramo objeti, ko se vidimo, itd). Prepričane smo bile, da bodo mislili, da si zmišljujemo. Kdo pa smo me? …male deklice napram neki odrasli in v družbi cenjeni osebi.
– bale smo se, da bo mami kap zadela če ji to povemo in bo umrla. Raje smo bile tiho, da nebi izgubile staršev, da se jima ne bi zmešalo ali pa da nebi kaj neprisebnega naredila. Zbale smo se, da bi bil oče tako prizadet (ker je oče zelo spoštljiv do žensk in miroljuben po naravi), da se mu bo zaradi tega zmešalo in bo še kaj neumnega naredil in bi ga na ta način izgubile.
– ker nismo hotele sestrični porušiti sanje o njenem očetu (imela ga je za princa) in posledično izgubiti odnos s sestrično.
Še danes pri svojih 40 se sprašujem kako to povedat in ali povedati staršem, ki sta že čez 70let. Vem, da bi morale zdavnaj povedati vsaj policiji, da bi ga sledili/preverjali…lahko, da je še kaj takega delal drugje.
“Strica” nisem videla od mojega 17leta, ko sem svojo zgodbo povedala prvemu fantu, ki ga je bežno celo poznal. Stric je nekega dne nenajavljen prišel k nam na obisk. Ob meni je bil moj tedanji partner, ko ga je partner zagledal je pristopil do njegovega avta, mu zelo močno stisnil roko in rekel: vem kaj si puncam naredil, hočem da se obrneš, izgineš in nikoli več ne prideš. Od takrat, ga nismo več videli, nikoli več ni prišel na obisk!
Hvaležna sem, da se je bivši partner postavil za mene in moje sestre. Ampak me bi se mogle postaviti še zase..a ko leta minevajo in ne poveš, se sprašuješ kje je smisel, da povemo zdaj, ko je od tega že več kot 30 let mimo. Noro ampak tako je.
Hvala, da ste sprožili to akcijo! Se mi zdi, da je moja duša sedaj malo lažja.
#nisemprijavila, februar 2022
