Spoznala sva se po razhodu ene daljse veze. Bil je vse, kar bivsi ni bil. Pozoren, vedno poleg, zgovoren, prijazen…. edino, kar je bilo hudo motece ze od zacetka, da je bil zelo nestrpen, grob sofer, ki je grozil drugim na cesti, ni imel potrpljenja, vendar so bili vedno ta drugi kreteni.
Ker sem bila prepricana, da ne morem zanositi nisva bila previdna. Zgodila se je nosecnost. Dve katoliski druzini, splav ni prisel v postev, zato poroka na hitro. Vse bilo lepo in prav, do rojstva otrok.
Ni in ni mogel razumeti, da otroka potrebujeta pozornost in, da on ni vec v centru pozornosti. Otroka ga nekako nista zanimala, razen, ko smo bili v druzbi, potem je bil najboljsi ocka. Vcasih ko nista mogla zaspat, ali sta imela krce sem morala zapustiti spalnico z njima, saj sem bila nespodobna mati, ki se otroka ne ve pomirit in ju dati spat. Mnogokrat sem ju nosila po hodniku in ju prosila da zaspita, ker bo ati jezen in se bo drl na vse nas. Psihicno nasilje je bilo nekaj groznega. Zacel je piti se bolj, vsakodnevno, ko sta bila otroka stara nekje 2 leti. Ko je prisel domov smo se ga z otrokoma izogibali in pocakali, da je zaspal, da smo lahko v miru sli spat. Vcasih sem se jokala, da lepo prosim spita, da ga slucajno ne zbudita.
Prvic je roko dvignil name, ko sta bila mala stara 4 leta, po eni zabavi, ko sem se pogovarjala z enim starim znancem, ki ga nisem videla ze 15 let. Udaril me je samo enkrat, ces, da sem se spogledovala pred vsemi in sem ga sramotila.
Naslednji dan sem mu smrtno resno rekla, da ce se enkrat upa dvigniti roko na mene, ne bo prezivel tedna. Mislila sem smrtno resno. Prisegla sem na zivljenje otrok, da ga bom zabodla, ce me se enkrat udari. Ne bo vedel kdaj, ampak ko bo zaspal mu bom noz porinila v srce. Videl je, da sem mislila resno. Nikoli me vec ni udaril.
Me je pa se dalje verbalno zlorabljal in, ko sva bila skupaj na kaki zabavi in sva prisla domov, me je veckrat posilil. Najveckrat pred garazo, na prostem. Imenoval me je za kurbo, prasico, smrdeco bajso ipd.
Ko se to dogaja, se enostavno izklopim. Sem na svojem malem oblaku in ne upostevam okolice. Obicajno v pijanosti ne more koncat in sele potem sem vse samo clovek ne.
Zakaj ne prijavljam? Fasada lepega v majhnem kraju. Nasilja nad mano nikoli nisem prijavila, ker sva oba uspesna in idealen par na zunaj. Moja sluzba pred ocmi javnosti, ko obravnavam taksne primere, ne dopusca, da sem tudi sama zrtev. Svetujem, pomagam zrtvam nasilja in disfunkcionalnim druzinam.
Ironicno? Doma pa skrivam otroka po sobah, da ko njun oce pride naj niti ne prideta ven.
Sem ga veckrat prijavljala na policijo anonimno zaradi pijace. Vsak dan prevozi vec kot 70 km mrtvo pijan, vendar ga nihce ne ustavlja. Pozna urnike policistov, zna, kdaj se izmene menjajo in jih ni na cesti. Anonimno sem prijavila njegovo pot domov, registrsko, priblizen cas prihoda, cas v mesecu, ko je totalno pijan pa se nic ne zgodi. Vcasih se sprasujem, koliko ljudi mora ubiti na cesti, da ga ustavijo? To je edini nacin, da dobimo jaz in moja otroka mir.
#nisemprijavila, februar 2022
