Bilo je leta 1983. Oba sva bila študenta in živela sva v istem študentskem domu. Zadnji mesec ali morda več, sva pogosto živela kar v “moji” sobi. Ko sem se nekoč vrnila v jutranjih urah sama iz diska, je postal ljubosumen in nasilen. Zato sem mu postavila torbo z njegovimi stvarmi pred vrata. Maščeval se mi je tako, da je izkoristil zanj ugodno situacijo, vstopil v sobo, zaklenil vrata in me posilil. Odšla sem na sodišče in ga prijavila. Ko je izvedel, mi je začel groziti. Enkrat me je v mraku pred študentskim domom stisnil za vrat, drugič je vstopil v sobo in mi grozil. Ko sem zbežala v kopalnico in se zaprla na WC, je prišel za mano in mi grozil z nožem. Nekako sem ga prepričala, da je nož potisnil skozi odprtino pod vrati WC. Potem je odšel, mislim. Mislim, da se je prvi dogodek (stiskanje za vrat) zgodil po tem. Nisem prepričana. Kakorkoli. Na policijo sem šla prijavit nasilje. Zaprli so ga v pripor. Potem pa so ga poslali na služenje vojske. Obravnava za posilstvo na sodišču je bila septembra 1984. Posilstvo sem zanikala. Zasmilil se mi je. Imela sem pa tudi mir pred njim, saj je bil na služenju vojaškega roka in je na obravnavo prišel, mislim da prav iz vojske, potem pa mislim, da se je vrnil nazaj. Zakaj sem na sodišču zanikala? Verjetno sem se ga bala. Kljub temu, da je bil daleč, v vojski, sem se verjetno bala. Po drugi strani je bilo takrat obdobje kritičnega razmišljanja o “režimu” in sem svoje slabe izkušnje do staršev (avtoritet) prenesla na kriminalista (ime umaknjeno), ki me je zaslišal ob prijavi posilstva. Spraševal me je o tem ali ima kakšno (izraz umaknjen) ozadje storilec (bil je iz (kraj umaknjen)), kar me je zmotilo. Nisem želela, da postane to politični pregon. In sem šla na njegovo stran, sebe pa kot žrtev posilstva, zanikala. Bil je strah, bila je solidarnost in smilil se mi je zaradi težkega življenja. Nisem mu želela dodatno škoditi. Potem sva se celo videvala nekaj časa, par mesecev, nakar sem se vrnila domov in se zapletla v odnos z drugim, prijaznim človekom, ampak, kljub temu, poskušala napraviti samomor. Zaradi čustveno katastrofalnih odnosov doma pa tudi zaradi zaničevanja same sebe, verjetno. Še dolgo sem se ga bala. Pravzaprav se ga še vedno bojim. Ko sem v 90 letih bila na psihoterapiji, sem mu pisala pismo, prijazno, ampak iskreno, tudi z mojega zornega kota. Odpisal mi je v obliki grozilne pesmi, da mi bo oči izdolbel. Strah me je ponovno preplavil. Počasi sem se pomirila. Pred kakšnimi šestimi leti sem ga sanjala, da je prišel na moj dom. Zbudila sem se spet v strahu. Bile so žive sanje. Ni mi dalo miru in sem poklicala osebo z istim priimkom, ki živi blizu njegovega kraja. Povedala sem ji, zakaj gre, iskreno in jo prosila, naj nikomur ne govori o tem klicu. Da kličem zaradi svojega počutja. Povedala mi je, da ga na videz pozna. Da se po smrti matere klati po mestu in da se čudno obnaša. Še vedno se ga bojim in to je en izmed največjih strahov, če pomislim, da bi se srečala, imam občutek, kot da bi bilo moje življenje v nevarnosti. Verjetno je to kar velik razlog, da sem na sodišču zanikala posilstvo. Pa tudi sama sem se počutila v vsem. Cimra me je pustila na cedilu in ni prišla pričat na sodišče. Doma nisem nič povedala. Nikogar ni bilo takrat ob meni, da bi me spodbujal v tem, da bi se identificirala s seboj, svojim počutjem, da bi si bila jaz najbolj važna, da bi zagovarjala svojo resnico. In bi mi bil v varno oporo. Takrat bi potrebovala osebo, ki bi me spremljala skozi proces. Od prijave vse do glavne obravnave in še nekaj časa po njej. Ali socialno delavko ali zagovornico… Nekoga, ki bi me ne izpustil iz rok. Nekoga, ki bi prišel na obisk, poiskal stik z menoj, če bi se jaz “izgubila” ali hotela kar nekam v pozabo. Ob prijavi posilstva bi potrebovala to, da bi tožilstvo obvestilo CSD in bi me potem povabili na sestanek in me podprli. Jaz sama takrat nisem zmogla poiskati pomoči. Bila sem izven sistema, na nek način, v paralelni družbi, vesolju. Policisti in kriminalisti so bili na moji strani. Ni bilo neprimernega odziva. Na sodišču pa niso šli proti moji “lažni” izpovedi. Sprejeli so, kar sem rekla.
#nisemprijavila, januar 2022
