Sedem let sem doživljala, na prvem mestu psihično in ekonomsko nasilje, kmalu zatem pa še fizično in spolno nasilje. Ko sem se odločila, da partnerja zapustim, mi je grozil, da otrok ne bom nikoli več videla. Da jih bo ubil in mene. Potem pa še sebe. Prijavila nisem zaradi groženj, zaradi sramu. Nisem imela dokazov. Na urgenco nisem šla, ker sem bila tam v službi. Naposled, ko sem zbrala pogum, da sem ga zapustila, me je na CSD- ju socialna delavka vprašala, kolikokrat se še nameravam vrniti k njemu nazaj. Takrat sem šla prvič stran in za vedno. Prosila sem, če mi lahko kako pomagajo, da iz hiše dobim svoje osebne stvari, so mi na CSD-ju rekli, ali so stvari bolj pomembne od moje varnosti. Policija mi je rekla, da mi pri tem ne more pomagati, naj se obrnem na CSD. Obravnavali so me kot ping pong žogico. Na pogovoru na CSD-ju sem prosila, da ne bom v istem prostoru kot on, pa mi je socialna spet rekla, da če bo potrebno, ga bodo odstranili. Itak sem otrpnila pred njim. Kako naj ženska potem zaupa sistemu, da jo bo zaščitil in opolnomočil?
#nisemprijavila, januar 2022
