V srednji šoli sem imela fanta, ki je bil psihično in fizično nasilen do mene. Prišlo je do točke, da je na mojem vratu držal nož in mi grozil, da me bo ubil. Takrat sem bla že tako sfukana od vsega, da sem mu rekla pa me daj. Skupaj sva bila dva meseca, od tega sva skoraj celo poletje preživela na vikendu njegovih staršev, kjer sem bila sama z njim in starši, ki tega niso opazili (ali pa so se delali da ne, zares ne morem vedeti). Groza me je bilo to povedati svojim staršem in prijateljem, kaj šele da bi njegovim, ki so med drugim tudi trpeli psihično nasilje iz njegove strani. Sem se pa branila, vrnila sem vsak udarec oziroma ga odrivala vstran, kolikor sem le lahko. Dokler nisi v taki situaciji se ne zavedaš kako je ko se vklopi tvoj “survival mode”, in mi je žal da sem odreagirala z nasiljem, ampak druge opcije v tistem trenutku nisem imela. Vsak naslednji dan mu je bilo žal, se je opravičil in me nosil po rokah, in obljubil, da se to več ne bo zgodilo. Resnično hvaležna sem, da imam ob sebi tak krog žensk, ki so me takoj podprle, in svojo mamo, ki mi je verjela in me poskušala zaščititi kolikor je lahko. Zakaj nisem prijavila? Ker je ta fant zelo premožen in ker vem, da bi se name spravil z vsemi možnimi sredstvi in me še bolj uničil. Sploh takrat, ko sem bila 17 letna punca, zdaj sem preko 30 pa me še zmeraj zmrazi, ko pomislim na to. Še najbolj grozno je dejstvo, da sem par let nazaj govorila z njegovo (takrat že bivšo punco), ki je doživljala podobno in tudi ni upala prijaviti. Vse se ga izogibamo, ker se bojimo zase, za svoje bližnje. Ni tako preprosto prijavit, in ni tako preprosto it stran. Jaz imam okrog sebe res kul ljudi in živim v takem svetu kjer zdaj vem na katere organizacije se obrniti, pa še vedno ne bom prijavila, ker ne upam, ker vem da me ta človek še vedno lahko poškoduje, mi naredi materialno škodo ali me psihično zjebe. Zato ne prijavim.
#nisemprijavila, januar 2022
