S partnerjem, s katerim sem bila v (število mesecev umaknjeno), sem večkrat bila deležna nasilja.
Prvič je znorel zaradi povsem neosnovanega ljubosumja zaradi mojega bivšega partnerja. Vzel mi je telefon, me za vrat tiščal ob posteljo, da se nisem mogla premikat, po stanovanju je začel metat stvari. Bila sem prestrašena, jokala sem, prosila sem naj neha. Vlekel me je po stanovanju, mi kričal v obraz, na koncu me je zmanipuliral v spolni odnos.
Naslednje jutro sem se zbudila z modricami. Ko jih je videl, je rekel da ga še nobena punca do zdaj ni spravila tako daleč, da bi se kaj takega zgodilo. Morala sem se opravičiti in vso krivdo sem prevzela na sebe. Dokler se to ni ponovilo še enkrat. Pa še enkrat..
Prijavila ga nisem, ker sem se dejansko prepričala, da sem kriva sama. Menila sem, da me na policiji ne bodo resno jemali. Bala sem se izpostaviti.
V tem času sem bila z njegove strani tudi posiljena. Na zabavi, kjer sem preveč spila, sem se umaknila na miren prostor, kjer sem spala/omedlela. Zbudila sem se naga od pasu navzdol, z njegovim penisom v sebi. Bilo mi je slabo, bruhala sem, bila sem neprištevna, vse je bilo megleno. Še danes ne vem kaj se je zares zgodilo, preden sem se zavedla. Tega me je sram, počutim se izdano in razgaljeno.
Spet, nisem ga prijavila, ker sem se takrat prepričala, da ne morem govoriti o posilstvu, če to stori moj partner. Vedela sem tudi, da me policija ne bi resno jemala, ker sem bila alkoholizirana.
Še danes ga verjetno ne bi prijavila. To travmo že leta raje predelujem sama pri sebi. Tako se mi zdi lažje. In to je žalostno.
Hvala za branje moje zgodbe 🙂
#nisemprijavila, januar 2022
