Pozdravljeni,
že nekaj časa sem razmišljala o tem, da bi nekomu povedala svojo zgodbo… v to me je še bolj prepričal pogovor, ki sem ga imela pred kratkim z mojo družino, o nasilju nad ženskami in o tem, ali je dobro se vmešavati, ko veš, da je ženska doma tepena. Niti njim #nisemprijavila.
Torej s partnerjem sva več kot (število let umaknjeno) in ker sva obadva bolj temperamentna, se dostikrat tudi skregava. Večinoma na sebe kričiva, mogoče pa kdo od naju zaloputne z vrati, ali se gre ven zluftat. Bili so pa tudi primeri, ko sem se ga ustrašila, ko je udaril v zid, ali me je primil za roke in “stisnil v kot”. En večer pred (število let umaknjeno) pa je eskaliralo. Doma je bila napeta situacija, šla sva skozi zelo težko izkušnjo povezano z rojstvom otroka, ki se še niti ni umirila in so nastopili težave v družini (njegovi starši). K temu se je pridružila še gužva v službi, konstantna utrujenost.. oba sva bila pod velikim pritiskom. Tako se je zgodilo, da je en večer naš prepir prerastel v fizično nasilje. Partner je prišel pijan iz službe, jaz sem mu težila, izgubil je živce, fizično me je napadel. Bilo je res hudo, grozljivo, ponižujoče. Končalo se je s “čelno”, ki je ne bom nikoli v življenju pozabila.
O dogodku nisem govorila, vsaj ne takoj. Drugo jutro sem se zbudila z ogromno bužo na čelu in potrto dušo. Nisem mogla verjeti, kaj se je zgodilo. Nisem mogla verjeti, da so celo to dogajanje slišali njegovi starši, ki živijo zgoraj in noben mi ni prišel pomagati. Nisem mogla verjeti, da je moj partner zmožen nekaj takega. Niti zdaj še ne verjamem.
Tisti dan sem razmišljala, kakšne imam možnosti. Če pokličem svoje starše, bo vsega konec. Saj mi ne bodo več pustili, da bi ostala s takšnim človekom. Ampak a res mora biti konec? Vedno sem govorila, pri njegovih izpadih, da naj me vsaj enkrat udari, da bom lahko odšla. Ker to bo to, tega ne bom več oprostila! Ampak sem.. Čez dan sem se umirila, zvečer sva se pogovorila. Saj vem, da mu je (bilo) žal. Meni tudi. Največ na svetu sem si želela, da bi lahko vrnila čas nazaj. Mogoče, če bi ga pustila pri miru.. Ne bi mu smela težiti, ko je pijan.. Iskala sem izgovore, s katerimi sem opravičevala svojo odločitev. Imamo majhnega dojenčka, nimam denarja, nimam kam it… A dejstvo je, da ga imam še zmeraj rada in nisem bila pripravljena obupati. Zato sem bila tiho, bužo sem en teden skrivala in to je bilo to.
(število let umaknjeno) se je podobna situacija zgodila kolegici. Ona je prijavila. Takrat sem njej tudi jaz priznala najino “temno skrivnost”. Potem še eni kolegici, potem še eni… Pri vsaki izpovedi sem posebno pozornost namenila razlagi, zakaj sem z njim ostala. V glavi sem slišala: Jaz ne bi nikoli pustila, da me tip tepe – ampak jaz sem, to je MOJA temna skrivnost, moja krivda, moj sram. Zaradi tega sramu sem toliko časa čakala, da sem spregovorila. Tudi zdaj ga še čutim.
Sva še zmeraj skupaj, nikoli več se ni ponovil takšen dogodek, vendar me pri vsakem intenzivnejšem kreganju prime panika. Veliko se o tem pogovarjava, delava na odnosu, delava vsak na sebi. Zdaj o tem govoriva tudi pred drugimi (z izjemo moje družine, saj se bojim, da bi v njem videli samo slabo). Zdaj je tudi njega sram. Reakcije okolja so bile razne, od razumevanja in podpore do obsojanja in obtoževanja. Hvaležna sem za prijatelje, ki so mi izkazali podporo in vem, da če bi se kdaj ponovilo, se ne bi rabila več skrivati, verjetno bi tudi lažje prijavila. Za tiste, ki so rekli, da sem si mogoče zaslužila, ne, NISEM SI ZASLUŽILA. Za tiste, ki pa ne razumejo, zakaj sem ostala bi povedala samo to, da v odnosu je veliko več kot le nasilje. Lahko je to strah, lahko tudi ljubezen, ki ti prepreči, da bi odšla. Dokler nisi vpleten, dokler se to ne zgodi tebi, se ti zdi vse enostavno. Tudi jaz sem tako razmišljala. Mislila sem, da imam jasno postavljeno mejo… Nimam je, ostala sem s človekom, ki me je udaril. Živim s svojo odločitvijo, čeprav se z njo nisem povsem sprijaznila. Življenje se je malo umirilo, izboljšalo… vprašanje je, kaj bo, ko bo spet zagustilo.
#nisemprijavila, januar 2022
