#tusem pričevanje 22
Sem upokojena javna uslužbenka. Namesto višjih plač, smo vsi javni uslužbenci bili obvezno vključeni v pokojninsko rentno varčevanje pri Modri zavarovalnici. Vsako leto smo bili povabljeni k dodatnim vplačilom, češ, se splača, saj to ni obdavčeno. Ob zaključku delovne dobe, sem vložila zahtevek za rento po ca 20 letih namenskega neprostovoljnega varčevanja. Izkazalo se je, da razen, če bom v penziji dlje kot 40 let, vloženih sredstev ne bom uspela v celoti počrpati. O donosnosti sklada, ki naj bi plemenitil vložena sredstva, saj gre za namensko pokojninsko varčevanje, ne duha ne sluha. In polovica mesečnega izplačila je obdavčena! Za tiste,...
#tusem pričevanje 21
Spoštovani, imam 73 let, 12 let sem v pokoju z 41 let delovne dobe in nekaj manj kot 900 eur pokojnine. Penzije so mizerne in dostikrat se sprašujem, kako živijo ljudje se z skromnejšo pokojnino od moje. Nekaj je narobe v temu sistemu. Konec koncev zdaj se nobena stranka ne zagovarja pravice nas. No ja, saj tudi pod Erjavcem in pozneje Vodopivčevo ni bilo kaj bolje. Upam, da vam uspe. Lp
#tusem pričevanje 20
Živiva z možem v lastni hiši. Imava svoj vrt in “solidno” živiva z najinim pokojninami. Eden sam bi zelo težko shajal.
#tusem pričevanje 19
Pozdravljeni. Sem invalidsko upokojena mamica samohranilka. Zbolela sem med nosečnostjo, za zelo redko dedno boleznijo. Pridružilo se ji je vedno več diagnoz…tudi intoleranca na praktično vso prehrano. Ampak vredu je. Zdravnikov ni, tisti ki so ne morejo pomagati, zdravil ni, čakalne dobe dolge, pomagati si moraš na svoje stroške, se znajti sam. Osebni zdravnik mi govori – prezahtevni ste za obravnavo. Brez besed. A vredu je. Žal sem prehitro zbolela, premalo sem lahko storila za to državo, hitro so me upokojili – tako imam penzije cca. 400 eur – samo stroški upravljalca stanovanja, ki ga bom letos najbrž še lahko...
#tusem pričevanje 18
Kako neizprosna je narava, tako pri rastlinah, živalih in ljudeh. Slednji se soočamo z raznimi težavami, ki zadevajo nas in naše družine. Izpostavil bi zadevo, ki je, lahko rečem, krivična. Ljudje si nismo enaki in eni imajo srečo, da imajo zdravo telo, um in lahko delajo, ter temu primerno preživljajo sebe in svojo družino. “Obstajamo” pa tudi ljudje, ki te sreče nimamo, saj nam to ni dano, kajti, ne po svoji krivdi, smo zboleli že v mladosti ali kasneje. To niso poškodbe ali poklicne bolezni, ampak bolezen nasploh, katera nam ni dala možnosti, de delamo, napredujemo… S tem bi polnili...
