PETICIJA: PITNA VODA ZA ANHOVO

Število podpisov: 12,565

Povej prijateljem:

   

AMANDMA K PRORAČUNU RS ZA LETO 2022 IN 2023 ZA PITNO VODO V ANHOVEM

 

PRORAČUN 2022:

 

255 Ministrstvo za okolje in prostor

Pri uporabniku 2550 Ministrstvo za okolje in prostor

se v okviru politike 15 VAROVANJE OKOLJA IN OKOLJSKA INFRASTRUKTURA,

v okviru glavnega programa 1502 Trajnostna raba voda in upravljanje z vodami

poveča podprogram 150202 Ravnanje z odpadnimi vodami

za 500.000 EUR (str. 20 od 49).

 

PRORAČUN 2023:

 

255 Ministrstvo za okolje in prostor

Pri uporabniku 2550 Ministrstvo za okolje in prostor

se v okviru politike 15 VAROVANJE OKOLJA IN OKOLJSKA INFRASTRUKTURA,

v okviru glavnega programa 1502 Trajnostna raba voda in upravljanje z vodami

poveča podprogram 150202 Ravnanje z odpadnimi vodami

za 700.000 EUR (str. 9 od 22).

 

Postavke iz katerih se bodo sredstva prerazporedila na postavko prepuščamo dogovoru političnih strank v Državnem zboru.

 

Obrazložitev:

V Sloveniji obstajajo območja kjer ni zanesljive oskrbe s čisto pitno vodo. Eno od njih je Anhovo. Kraj, ki še vedno plačuje velik krvni davek zaradi industrijskega onesnaževanja z azbestom, danes ogroža tudi to, da je voda, ki teče iz pip za zdravje nevarna.

Za zagotovitev oskrbe s pitno vodo v občini Kanal ob Soči je potreben nov neodvisen vir pitne vode, ki bi se zagotovil s povezavo na vodovodni sistem Mrzlek. Stroški izgradnje vodovoda so ocenjeni na 1.200.000 EUR (500.000 EUR v letu 2022 in 700.000 v letu 2023) in so izvedljivi v obdobju dveh let.

Trenutno se za vodooskrbo 1100 ljudi uporablja vodarna v lasti podjetja Salonit Anhovo, ki vodo črpa iz reke Soče, azbestni vodovod pa je razpeljan čez industrijsko območje. Voda iz Soče je edini večji vodni vir v bližini.

Kvaliteta surove voda iz Soče ni primerljiva s kvaliteto vode iz podzemnih virov pitne vode. Hkrati je bistveno bolj izpostavljena onesnaženju, še posebej v primeru transportnih nesreč, vključno s prevozom nevarnih snovi s tovornjaki in vlaki. Gost tovorni promet poteka v neposredni bližini Soče, zato je možnost takšnih nesreč visoka. Zanemariti ne gre niti nesreč in onesnaženj industrijskih obratov višje točno, ki so se v preteklosti tudi že dogajale (nazadnje lani, izliv naftnih derivatov iz podjetja Plastik). Pri večjih nalivih pa je potrebno tudi upoštevati možnost onesnaženja preko hudourniških pritokov zaradi lokalnih razlitij in onesnaženj na širšem območju.

Za razliko od podzemnih virov je v primeru zajema vode iz Soče čas od onesnaženja pa do trenutka, ko se onesnaženje znajde v vodovodnem sistemu za pitno vodo, izjemno kratek. Hitrost, s katero pride onesnaženje v vodovodni sistem pitne vode, je skoraj takojšnja, kar onemogoča učinkovito ukrepanje in zaščito prebivalcev. Ker ni neodvisnega rezervnega vodnega vira, pri onesnaženju prebivalci ostanejo brez pitne vode. Tako v trenutku postanejo popolnoma odvisni le od gasilskih cistern.

Nujno je potreben nov neodvisen vodni vir.

Vodarna v lasti cementarne Salonit Anhovo tudi po modernizaciji ne bo primerna za pripravo pitne vode iz kemično onesnažene surove vode iz reke Soče in kot taka ne sme biti primarni vodni vir za 1100 ljudi.

Ker je proizvodnja cementa odvisna od vode, podjetje Salonit Anhovo svoje vodarne ne bo nikoli prodalo ali se odreklo nadzoru nad njo. Tako vodarna v privatni lasti nikoli ne bo prišla v javno last in pod popolni nadzor občine. To v praksi pomeni, da vodooskrba v resnici nikoli ne bo ločena od industrijskega kompleksa in vpliva proizvodnje cementa, ki vključuje nevarne snovi.

Nesprejemljivo je, da so prebivalci odvisni od privatnega vodnega vira, ki se lahko kadarkoli uporabi za izsiljevanje občine ali prebivalcev s strani podjetja Salonit Anhovo. Občina brez novega neodvisnega primarnega vodnega vira ne more zagotavljati zanesljive in neodvisne oskrbe s pitno vodo.

Vodooskrba je tako talec konflikta interesov, saj primarni cilj podjetja ni zagotavljanje kvalitetne pitne vode temveč čim večji dobiček.

To potrjuje nedavni primer, ko je podjetje Salonit Anhovo popravilo edino še delujočo in ključno črpalko za vodooskrbo šele po hudem onesnaženju ter dodatnemu velikemu javnemu, medijskemu pritisku ter uradnemu dopisu NIJZ. Tako so bili prebivalci brez ustrezno urejene vodooskrbe več kot leto in pol. Popravilo črpalke je stalo le dobrih 10.000 EUR.

Navezava na vodovodni sistem Mrzlek je rešitev, ki zanesljivo zagotavlja kvalitetno pitno vodo ter je tehnično možna in časovno izvedljiva v roku dveh let. V okviru izgradnje potrebnega vodovoda bi se tudi v celoti izognili industrijskemu območju cementarne Salonit Anhovo ter tako zagotovili pitno vodo, ki bi jo ljudje pili brez strahu.