#nisemprijavila zgodba 344

Bil je družinski prijatelj in moj trener jahanja. Od dvanajstega leta sem hodila v njegov konjeniški klub na učne ure. Ko sem jih imela petnajst sem trenirala individualno. Takrat sem večkrat ostala do večera in pomagala čistiti bokse v zameno za kakšno zastonj uro. Starši so mu popolnoma zaupali in na tekme ali daljše terenske ježe v naravi so mi dovolili samo v njegovem spremstvu. Prav tako sem ga sama dojemala kot starejšega brata (je dvanajst let starejši od mene). Nekega poletnega večera, ko sem se že odpravljala domov in sva kot ponavadi ostala sama, se je zgodilo. Najprej me je kot prijateljsko objel z roko čez ramo, nato pa mi je z drugo roko segel pod majico in me začel otipavati. V żivo se spomnim občutka, kako sem otrpnila. Kako se je zaupanje v trenutku razblinilo. Spomnim se zmede v glavi, občutka kot da se to ne dogaja zares meni. Čez nekaj minut njegovega prigovarjanja kaj bi lahko vse počela in osladnih besed sva zaslišala njegovo ženo, ki se je bližala iz dvorišča. Takrat se je v trenutku spet spremenil v navidez skrbnega in prijaznega moža in trenerja. Bila sem v šoku zato spomin ni povsem jasen. Spomnim se, da me je njegova žena povabila da ostanem na večerji in me bo on zapeljal domov, ker sem bila s kolesom in se ne bi bilo varno voziti po temi. Spomnim se da sem vztrajala, da grem domov sama in da ne bom ostala. Vendar je med pogovorom on že naložil kolo v prtljažnik avtomobila. Potem smo odšli v hišo jest. V želodcu sem imela kepo in sem komaj kaj spravila vase. Nato je sledila vožnja domov. Celo pot sem se bala, da bo kje ustavil. Z eno roko je vozil z drugo me je otipaval. Govoril je, da bi se lahko imela lepo oba, zakaj hočem izbrati težjo pot. Ta stavek se mi je zažrl v možgane. Nisem si upala ugovarjati, zato sem se pretvarjala, da me kliče sošolka glede naloge in sem se preostanek vožnje delala, da govorim z njo po telefonu. Mogoče je to pomagalo, da ni nikjer ustavil in je ostalo “samo” pri otipavanju. Oddahnila sem si, ko je zapeljal na dovoz pred našo hišo. Mami sem rekla da me boli glava in se zaprla v sobo. Nisem ga hotela več videti zato sem staršema rekla, da me jahanje ne zanima več in ne bom več hodila na treninge. Bila sta presenečena, a posumila na kaj takega niti v sanjah nista. Nekaj časa nisem nikomur povedala, nato sem spoznala sedanjega fanta in sem se mu enkrat izpovedala. Občutek je bil olajšanje in hkrati bolečina. Prijavila nisem nikoli, saj se nisem želela izpostavljati. Večkrat sem razmišljala, da bi povedala njegovi ženi ampak nisem nikoli zbrala poguma. K sreči ne dela več kot trener jahanja, kar je uteha zame in sreča za nadebudne ljubiteljice konjeniškega sveta.