Sem 19 let upokojena. Po 41. letih nalaganja sredstev v pokojninsko blagajno imam višino pokojnine, ki ne zadošča za minimalno oskrbo v domu upokojencev. Torej, če me bo doletelo, da se bom ali me bodo moji najdražji zaradi slabega zdravstvenega stanja morali namestiti v tej ustanovi bodo morali domske stroške doplačevati. Poudarjam, da sem vsaj 35 let delala na odgovornih delovnih mestih za katera se je zahtevala visoka strokovna izobrazba. Delala sem s srcem in zavzeto na področju dela z ljudmi… Žalosti me, da so nam z raznimi količniki in usklajevanju pravic navzdol, okrnili pokojnine do te mere, da si ne moremo zagotoviti minimalnih pogojev za preživljanje, torej tudi domska oskrba nam je kljub vsemu kar smo vlagali s prispevki, oddelanimi dobrodelnimi sobotami, dodatno zbranimi sredstvi ob stanovanjski oskrbi itd. za izgradnjo javnih zavodov niso dostopne možnosti za dostojno življenje oz. mirno odhajanje iz tega sveta. Ko pa poslušam člane v društvu upokojencev, ki so več kot 40 let fizično delali v proizvodnji, tako kot jaz prispevali za družbeno dobro, ki smo ga prepustili sodobnim upravljalcem, si ne morem predstavljati kako oni krpajo dan z dnem z višino pokojnine, za katero so prejemali varstveni dodatek. Res nas tako stanje vse upokojence lahko žalosti. Očitno pa nismo tako organizirani, da bi dosegli višino pokojnin, ki nam pritikajo in bi z njo dostojno preživeli zadnje obdobje življenja. Nisem si predstavljala, da bom kdaj tako razmišlja.
Ker je tudi mož v penziji in je prav tako upokojenec s polno pokojninsko dobo in zanjo prejema nekaj več kot je minimalna plača, lahko rečeva, da lažje preživiva ker imam skupne stroške. Pri vseh, ko je v blagajni le ena minimalna pokojnina, sem prepričana, da so ti ljudje čarovniki, da lahko preživijo.
Država bi morala poskrbeti za pravično odmero pokojnin, ki so za državljana dostojne.
Zelo me žalosti, ko se srečam s problemi stanovanjske stiske starejših, ki praviloma imajo mizerne pokojnine in so še vedno v podnajemniških stanovnajih z enormno najemnino ali v milo rečeno vživijo v nevzdržnih razmerah v gospodinsjih s štirimi generacijami, v vlažnih in človeku neprimernih bivalnih pogojih. Država na tem področju nima strategije oz. razpolaga le s tistim stanovanjskim fondom, ki smo zgradili pred 30 in več leti. Vsi v prejšnji državi niso imeli možnosti pridobiti stanovanja z stanovanjsko pravico in ga kupiti po jazbiškovem zakonu ali sploh pridobiti stanovanje v najem. Normalno je, da se skrbi za stanovanjsko stisko mladih. Kje pa smo-so tisti manj mladi oz. v tretjem življenjskem obdobju. Na razpis za dodelitev enega stanovanja je prispelo 9 popolnih vlog krajanov, ki so skoraj na cesti. Torej 8 prijavljenih bo čakalo na stanovanje več ali manj 10 in več let. Saj stanovanj SPIZa so zasedena in se jih zasede z novimi najemniki ko najemnik umre…
Oskrbovana stanovanja so posebna zgodba saj do njih lahko prideš, če imaš primerno visoko pokojnino. In spet se številni vrtijo v praznem krogu.
Se zahvaljujem za priložnost, da sem zapisala kar me obremenjuje.
Lepo prosim za slovnične popravke.
Lepe pozdrav in uspešno delo.
(ime umaknjeno)
