Premalo se govori o invalidskih upokojencih. Imamo otroke, šolarje, dijake, bodoče študente. Sem invalidski upokojenec s 653 eur pokojnine, otrokom, ki bo kmalu končal osnovno šolo in dvema dijakoma. Vsi trije otroci so uspešni, željni znanja. Gimnaziji otrokoma nudijo vrsto aktivnosti, ki pa zahtevajo denar. Moji se jih nikoli ne udeležijo. Skrivam revščino, pa vendar jo otroci sami odkrivajo, nedokončana hiša, neopremljene sobe, star avto, neodplačani krediti, žena na bolniškem staležu zaradi kronične bolezni. Težko je, vsak mesec najprej plačilo položnic, do 5. v mesecu moja pokojnina izpuhti, potem čakamo do 10. na ženino plačo, plačilo kreditov, zavarovanj, še ostanek zamujenih položnic.
Želim povedati, da imamo tudi upokojenci otroke, otroke, ki jih moja invalidnost ne bi smela nikoli zaznamovati. Pa žal jih je , z revščino, odvzeta jim je tista iskrivost, radost, ki jo lahko občutijo otroci zdravih staršev. Prizadeto spremljam moja dijaka, kako doživeto pripovedujeta o svojih vrstnikih, ki so odšli na smučanje, na počitnice, na strokovne ekskurzije. Moji ostajajo doma, boli ko najdeš list za ekskurzijo, ko otrok odgovori, ati, pa saj nimamo denarja. Otrok, nadarjen otrok, ki je pri 16 letih opolnomočen z lastno revščino, ki se ne bi smela zgoditi. Saj vendar pišemo leto 2023. Nikar nas ne silite h koriščenju sociale, prosjačiti nekaj, kar bi moralo biti dostopno vsakemu slovenskemu šolarju in dijaku, ne, to pa ne. Borite se za moje otroke, za otroke invalidov, njim pričarajte nasmeh, njim pričarajte prihodnost, njim omogočite vsaj brezplačno, vsem dijakom enakovredno šolanje in nadstandardne ekskurzije, ki močno delijo, pa vendar otroku omogočajo celovit pogled na svet. Jaz ne zmorem več. Pomagajte otrokom upokojencev. Naj postanejo moji otroci vaš obraz, moj žarek upanja.
