Želim živeti v državi, kjer ni tako strašno velikih razlik v socialno ekonomskem statusu državljanov.
Moja zgodba? Ni posebna pač pa je podobna množici ostalih upokojenk in upokojencev.
Še ne 24. let stara sem zaključila univerzitetni študij, se redno zaposlila, stalno izpopolnjevala strokovno znanje, delala na temu primerno odgovornih mestih in se upokojila z več kot polno delovno dobo. Moj poklic je bil in je še del mojega veselja.
Vso mojo aktivno delovno dobo sem, logično, plačevala prispevke in tudi samoprispevke za javno dobro.
Skrajno me razjezi, ko zaslutim prisotno javno mnenje, da sem kot upokojenka samo eno veliko breme današnji družbi! Ni res, da mora zame nekdo plačevati za zdravstvo, šolstvo, pokojnino … vse to sem v nadpovprečni višini med aktivno dobo že vplačala in s solidarnostjo pripomogla, da smo vsi živeli v dokaj normalni državi.
Ne govorim, da živim slabo, da imam nizko pokojnino. Pokojnine imam dovolj za normalno življenje, karkoli že to je. Lahko se peljem z avtom, grem na dopust, spijem kakšno nepotrebno pijačo.
Toda po 37.letih delovne dobe me je strah, če bo potrebno v stanovanju kakšno večje popravilo! Žal v obdobju, ko smo se zaposlovali mi, ni bilo predvideno, da bodo pokojnine nižje od 85% povprečja zadnjih let tvoje plače, niti v sistemu pokojnin ni bilo zamišljeno, da si moraš za stara leta varčevati dodaten denar, če želiš ohraniti približno podoben standard kot ga imaš v aktivni dobi.
In, če sedaj pomislim na tiste upokojenke in upokojence, ki s 600€ nekako skušajo čarati skozi mesec, se ne čudim, da je nekdo z lahkoto zbral prizadete na protestu. Nagovorili so jih prav tisti, ki so pripomogli k velikemu razslojevanje družbe. Ampak ljudje prehitro pozabimo.
Podpiram vas v akciji za bolj solidarno družbo in v aktivnostih, ki bi pripomogle k dostojnemu življenju upokojencev in upokojenk pa tudi vseh državljanov.
Lep pozdrav,
(ime umaknjeno)
