Kako neizprosna je narava, tako pri rastlinah, živalih in ljudeh. Slednji se soočamo z raznimi težavami, ki zadevajo nas in naše družine. Izpostavil bi zadevo, ki je, lahko rečem, krivična. Ljudje si nismo enaki in eni imajo srečo, da imajo zdravo telo, um in lahko delajo, ter temu primerno preživljajo sebe in svojo družino. “Obstajamo” pa tudi ljudje, ki te sreče nimamo, saj nam to ni dano, kajti, ne po svoji krivdi, smo zboleli že v mladosti ali kasneje. To niso poškodbe ali poklicne bolezni, ampak bolezen nasploh, katera nam ni dala možnosti, de delamo, napredujemo… S tem bi polnili tudi državni proračun in bi lahko dostojno živeli. Vseskozi se mi poraja vprašanje, ali za nas, predčasno upokojene ljudi, invalide 1.kategorije, ni usmiljenja? S tem mislim, ali si ne zaslužimo človeku dostojnega življenja? Dvakrat smo ožigosani. Prvič z boleznijo, nad katero nimamo vpliva in drugič, s strani družbe, ki nas je izrinila na stranski tir. Družba bi morala temeljit na moralnih, spoštljivih in enakopravnih vrednotah. Osebno sem predčasno upokojen 1. kategorija, že 9 let (danes sem star 53 let), ker mi bolezen ni dopuščala, niti izobraževanja, niti dela. Kljub vsem naporom, nisem mogel narediti nič. Narava je močnejša. Družba mi je zaradi tega obrnila hrbet. Prejemam 410 eur pokojnine. Da, ni me sram napisati tega. CSD mi pomaga s denarno pomočjo, ampak če seštejem prihodke in odštejem odhodke, mi mesečno ostane za sebe 60 eur. Kje je tu, za mene in mnoge, človeku dostojno življenje? Menim, da bi ta kategorija ljudi, dela nezmožni zaradi prirojene bolezni, morali prejemati več finančnih sredstev za življenje. Jaz imam bistveno več potreb, da si bi lahko blažil kronično bolezen, nad katero nimam vpliva. Ampak…ne pričakujem ničesar, ker, tako v naravi, kot med ljudmi, vlada zakon močnejšega. Za šibke je samo propad. Želim vam vse dobro.
#tusem pričevanje 18
