STRAH OD PRIHODNOSTI
Sem upokojenka, stara 72 let, onkološka bolnica (rak je trenutno v mirovanju). Imam osteoporozo. Nimam otrok niti ne bližnjih svojcev. Živim sama. Imam prijatelje, ki se tudi starajo in že umirajo ter prijazne sosede, ki mi pomagajo z manjšimi uslugami. Kaj več ne morem pričakovati.
Kaj so moje perspektive? Da padem in si zlomim kakšno kost. Da se rak povrne in da ne vem kdo mi bo pomagal do terminalne faze. Da obležim doma v postelji ali na tleh ali da umrem in da me nihče ne najde. Da zbolim za demenco in da nihče ne poskrbi za mojo dostojno oskrbo. Kdo me bo pokopal? Komu naj zaupam ključe hiše? Komu lahko verjamem?
Društva in humanitarne organizacije temeljijo na prostovoljnem delu dobrosrčnih in plemenitih ljudi, vendar pri njihovem delu ni kontinuitete niti obveznosti za ohranitev morebitnih prejetih nalog ali obljub. Ni nadzora nad njihovim delom. To je delo posameznikov, ki danes so, jutri jih ni več.
Menim, da starejši potrebujemo neko vrsto teritorialnih državnih ali lokalnih služb (agencija, zavod, »center«), ki bi delovale kot informacijski centri, zagovorništva in pooblaščenca, celo odvetništva za pomoč in varstvo starejših. CSD-ji ne pridejo v poštev, ker so preveč zbirokratizirani, počasni in togi.
Mnogo nas je, ki živimo sami, ki smo brez družine ali nas je družina odrinila in nas celo zlorablja.
Ne nas pozabit!
