Povedala bom pravo zgodbo.
Moja prijateljica je stara 65 let. Ker je začela zgodaj delati, je lahko šla pred dvema letoma v pokojnino. Prvih dvajset let delovne dobe je bila učiteljica na osnovni šoli, potem so tri učiteljice skupaj odprle popoldanski sp. Pred tridesetimi leti so orale ledino z izdajo inovativnih delovnih listov za različne predmete OŠ. Počasi so jim pridružile učiteljice s podobnimi novimi idejami: vse za dvig kvalitete pouka in za sodobnejši pristop na području novih metod poučevanja. Skupina je delala izjemno strokovno in bila dobro seznanjena z realnim stanjem v razredu. Kasneje so ustanoviteljice začele izdajati revijo.
Edina stvar, ki jim ni šla v shemo uspešnosti, je bilo dejstvo: podjetje je delovalo v malem slovenskem kraju in učiteljice so vodile marketing s pomočjo, ki so si jo lahko privoščile. V šolah vemo, kako je z novostmi, učitelji privatno tudi ne zmorejo preveč. Prav na koncu se je uspešni poslovni ženski prikradla na pot še težava s tiskanimi mediji, ki so jih bliskovito prevzemali spletni portali.
Moja prijateljica je s sodelavkama podjetje nekako rešila in zaprla, sama pa odšla v pokojnino. In tudi ostali dve sodelavki.
No, zdaj moja (ime umaknjeno) prejema pokojnino, živi v malem lastniškem stanovanju – ki ga je lahko kupila s pomočjo svoje sestre – in zaradi majhne pokojnine hodi “na črno” čistiti lokale in inštruira osnovnošolce. Da lahko poplača položnice, si kupi tudi kakšno knjigo, gre tu in tam v kino in gledališče in da lahko vnukinjama kupi darilo za rojstni dan. Avta noče imeti, ker to je strošek.
Štirideset let dela je opravila kot učiteljica in založnica. Zdaj pa dela naprej, da si popravi nizko mesečno izplačilo pokojnine.
