Nisem še upala niti napisati, da se ne bi kdo prepoznal. Okoliščine so take, da si tega še vedno ne
morem privoščiti. Nisem prijavila ne očeta ne brata, čeprav oba izvajata psihično nasilje, leta nazaj
občasno tudi fizično, a ni bilo kaj pokazati, kdo bi verjel. Vedno me je bilo strah. V družbi so poznani
kot prijetni, prijazni. Ker starš dela na policiji, služba bi bila ogrožena in s tem finančno stanje družine.
Da potem ko prijaviš, sledijo posledice. Nimaš kam it, sploh kot mladoleten, šolo obvezen otrok.
Zamerili bi mi še ostali v družini, niti ne verjeli. Saj ni tako hudo, saj te imajo sicer radi, samo hočejo ti
dobro, čeprav si jim razočaranje in v breme, ker obstajaš. Težko sem komu zaupala o tem, še to
povedala precej manj slabo, kot je, da ne bi kdo prijavil zame in me s tem spravil v še slabši položaj.
Tudi tega sem se bala. Prijava, razen tega, ne bi nič spremenila.
