Bila sem stara 17 let, fant je bil 3 leta starejši, zato sem mu verjela glede vsega, kako naj bi izgledal
seks. Bil je odvisen od pornografije, rabil je veliko več, kot potrebuje normalna oseba, za stimulacijo.
Od mene je pričakoval, da mu nudim, kar on “potrebuje”, drugače z mano ni govoril ali pa me je sredi
noči nagnal domov.
Nisem prijavila, ker po zakonu ni naredil nič narobe in ker še sama nisem razumela, da posilstvo ni
samo, ko te nekdo fizično zadržuje.
Celo užaljen je bil, če se nisem dovolj pretvarjala, da mi ugaja. Silil me je v akte, zaradi katerih sem se
sama sebi gnusila, hkrati pa je bil jezen in užaljen, ker sem se temu vedno bolj izogibala.
Verjela sem, da moški seks potrebujejo, da je fizična potreba, da je takšen nivo obsedenosti
normalen. Verjela sem, da dobre punce, to za svoje fante naredijo, ker jih bodo fantje potem cenili.
Sram me je, da sem tako neumno razmišljala ampak to je bilo sporočilo, ki sem ga kot mlada punca
dobila iz medijev in okolice.
Dolga leta nisem vedela, da ni normalno, da se po “seksu” počutiš tako slabo, osramočeno in
ponižano. Nisem vedela, da ni napaka v meni, saj me je on ves čas primerjal s puncami kolegov, ki naj
bi seksale vsak dan 5x na dan. Baje sem bila zategnjena in bedna, ker nisem zanj hotela narediti čisto
vsega oz. me je v nekatere zadeve moral prepričati.
Nisem prijavila, ker ni kaj prijavit po zakonu, niti se mu nič ne da dokazati. Mi pa je uničil
samospoštovanje, odnos do spolnosti in intimnosti. 15 let po tem se šele začenjam spopadati s
posledicami, ker imam končno denar za terapijo. Sovražim ga in se skoraj vsak dan spomnim na to
kako zelo si želim, da bi vedel, kaj je naredil.
