Pozdravljeni.
Fizično in psihično nasilje smo doživljale moja mami in sestra s strani očeta. Vsega skupaj do mojega
15ega leta, ko smo se dokončno, zadnjič preselile in se nismo vrnile nazaj k njemu (kot velikokrat
poprej). Torej 15 let, mami pa 20 let. Še zdaj težko mislim na vse kar se je dogajalo. V spominu mi je
ostalo, ko sva s sestro skušali pomagati mami (ko jo je oče tepel),pa je še naju, ob tem pa je prišel
sosed in vse videl,in hitro zaprl vhodna vrata, kot da ni nič. Nekajkrat je prijavila na policijo, vendar je
bilo zaradi tega še slabše, še danes ne more pozabiti policaja, ki ji je rekel: “Gospa, nobena juha se ne
poje tako vroča kot se skuha.” Kljub temu, da je trajalo veliko let, sem ponosna na svojo mamo da je
naredila ta korak in odšla iz nasilnega odnosa, takrat smo na skrivaj spakirale-s papigo v kletki in eno
rožo. Po tem je bilo še zelo težko,pa ne toliko zaradi tega ker smo imele komaj za preživetje in smo
najprej kratko obdobje živele v slabih pogojih (smo pa le imele eno drugo in MIR) ampak ker je oče
hodil do nas in nas najprej z lepimi besedami potem pa ko ni šlo z lepim poskušal z grdim dobiti nazaj.
Policija se tudi tukaj ni dobro odrezala. Oče je prav tako veljal za pridnega človeka, ki ga je veliko ljudi
poznalo. Ko je mama podala prijavo, je prišel policaj in se potem z očetom pogovarjal o zasebnih
stvareh in o tem kako se poznata.
Danes živi v miru, dosegla je veliko,kljub temu da je začela tako rekoč iz nič. Prej popolnoma odvisna
od partnerja,brez socialne mreže,brez službe, brez svojega lastnega denarja, se je osamosvojila in
postala močno ženska. Jaz pa se danes pri svojem delu socialne delavke srečujem z ženskami,ki živijo
v nasilnem odnosu in ne upajo prijaviti. Strah jih je. Kaj pa če se ponovi Gerečja vas mi rečejo. Kaj jim
naj ob tem rečem. Veliko je bilo na področju preprečevanja nasilja narejeno, vendar je še toliko
treba.
