#nisemprijavila zgodba 263

Odkar pomnim, sem sebe dojemala kot spolni objekt. Ze zelo zgodaj se je pricelo (spomin z ene
oblike terapije, ki sem jo obiskovala) – ze kot dojencek sem bila spolno zlorabljena, spomin je prisel v
telesni obliki in v obliki slike, kako mi moski tisci penis v usta in ne morem dihati, se zraven dusim in
davim. Kasneje so bile izkusnje v casu pubertete v obliki otipavanja sosolcev, kar mi je bilo na nek
cuden nacin vsec in v obliki neprimernih komentarjev (kak ti zizike rastejo in podobno) nakljucnih
moskih. Vedno znova sem se (ze v puberteti in tudi kasneje) zapletala v odnose, kjer sem bila
tretirana kot spolni objekt, moski so me “ponucali”, jaz pa sem trpela, saj sem si zelela intimnega
odnosa, ki ga sploh nisem zmogla. V odraslosti me je na delovnem mestu otipaval 30 let starejsi
sodelavec, ki je imel visjo funkcijo kot jaz (bil je moz direktorice), prav tako je podajal neprimerne
komentarje glede mojega videza, mi posiljal poljube in podobno. Bila sem vclanjena v eno skupino,
kjer me je nadlegoval vodja skupine. Vse to sem samo pozrla, v kljucnih situacijah se sploh nisem
mogla odzvati, sem zamrznila in dajala vtis, da mi je to ok. Kljub temu sem v sebi neizmerno trpela in
pripisovala krivdo sebi, ker nisem zmogla postavljati mej. Danes zivim sama z otrokom, razsla sva se
zaradi nasilja z njegove strani. Oce otroka prihaja obcasno in vcasih imava spolne odnose, kljub temu,
da si zelim odnos, v katerem bi bila spostovana in ljubljena. Zgrozena sem nad sabo, kaj vse naredim
in kako grem cez svoje dostojanstvo samo za to, da bi cutila drobce naklonjenosti. Zavedam se svojih
vzorcev, delam na njih ze zelo dolgo, se pa vedno znova kljub temu znajdem v isti ali podobni situaciji,
ko bi za “ljubezen” prodala svojo duso. Nikakor mi ne uspe preseci svojega vzorca, dejstvo, da mi ne
uspeva, pa rane samo se poglablja. Nisem nikoli prijavila, saj nikoli nisem cutila zaupanja v katerokoli
institucijo in do kateregakoli cloveka, da bi mi resnicno kdo lahko pomagal.