Oče nas je pretepal, pošiljal v kot, lasal, sredi noči pošiljal iz hiše, klofutal, zadnje tudi potem, ko sem bila že v srednji šoli. Mami, svoji ženi, je lagal, prikrival, ji skrival stvari, bil psihično in verbalno nasilen. Veliko se je samozadovoljeval pred nami vsemi medtem, ko smo gledali televizijo. Mama mu je pri tem pomagala tako, da ga je zasula z blazinami in se zato naj ne bi videlo kaj dela. Vsi smo točno vedeli kaj se dogaja. Ponoči, ko mami neko obdobje ni spala z njim je to počel zelo naglas. Ves čas sem ga slišala, ko nisem mogla spati. Ko sem mami povedala za te stvari je rekla, da naj bom tiho in mižim, da ne bo še huje. Babica (njegova mama) ni odreagirala, samo začudila se je in hitro spremenila temo pogovora. To je naredila vsakič, ko smo se šli kot družina pogovorit k njej o njegovem nasilju. Nikoli nismo nič rešili, mama še zdaj trpi nad njegovimi lažmi, skrivalnicami, zatiranjem, psihičnim nasiljem, manipuliranjem. To je noro!! Šele na faksu, ko sem se odselila v študentski dom sem spoznala kakšno je življenje brez nasilja. Prej se mi je zdelo to normalno in sploh nisem vedela, da živim v nasilnem okolju. Normalno mi je bilo, da me je oče tepel po očeh in obrazu.
