Moja zgodba je taka, kot veliko drugih. Navzven je partner nasmejan, dober, deloven človek. Za zaprtimi vrati pa je drugače. Začelo se je občasno s kakšno žaljivko pri prepiru, ko sem prvič dobila občutek, da nekaj ni prav. Žal se nisem poslušala. Zadeve so se iz meseca v mesec slabšale, prepiri so postali vedno bolj žaljivi-da sem prasica, pička neumna, da sem grda, zabita. Po prepirih je naslednjih nekaj dni vedno bil izredno prijazen, pozoren, dobrikal se je.. Opravičeval je svoje besede, češ da se užalim za vsako stvar, da sem preobčutljiva. In da ko je jezen pač izreče takšne besede, saj jih zares ne misli.
Uspel me je prepričat, da sem jaz kriva za vsak njegov besni izpad. Ker nisem pospravila stanovanja, ker sem predolgo ostala na pijači, ker sem se v službi pogovarjala s sodelavcem, ker mu ni bilo kosilo všeč, ker..
Hišo si delimo z njegovimi starši. Slišali so njegovo kričanje name, bili priča besednim napadom name, na otroka. Nihče od njih se ni postavil zame, ne za otroka.
Zadeve so se toliko stopnjevale, da se je nasilje iz besednega spremenilo v fizično. Občasno me je odrinil, potisnil ali povlekel za roko, celo davil me je v navalu jeze. Vse sem vedno jaz zakuhala. Ker sem ga izzivala. Da o neželenem dotikanju po telesu ne govorim. Spolno nasilje se dogaja tudi v zvezah. Ne je ne, in on tega ni razumel jaz pa sem otopela od vsega prenašala ostudne dotike. Zavoljo miru, zavoljo otrok. A v resnici v škodo njim in sebi Ker sem sama in je situacija brezizhodna. Psihično nasilje se navzven ne vidi. In ga je težko dokazat. Sploh, ko te nekdo leta in leta prepričuje, da si zaslužiš vse grde besede, čustveno kaznovanje, nadlegovanje in celo nasilje.
Leta življenja so pustila posledice na moji psihi, stresem se ko zaslišim njegov glas, napadi panike, anksioznosti, otopelost.
Ostali, ki vejo kaj se dogaja se raje obrnejo stran.
Edina luč v tunelu sta otroka, zaradi njiju počasi lezem ven, in ne obupujem.
