Nisem prijavila, ker sem bila otrok in nisem vedela, da gre za nasilje.
Od malih nog sem bila žrtev spolnega nasilja, s strani obeh staršev. Začelo se je preden sem znala govoriti, preden sem imela besede za to kar se dogaja, rečeno mi je bilo da je zloraba izkazovanje ljubezni. Ko sem bila dovolj stara, da mi je postalo jasno, da stvari v naši družini niso bile normalne sem nanje za voljo varnosti pozabila (se pravi obrambni mehanizem, disociativna amnezija). Zlorabe sem se začela spominjati šele pri 18 letih, leto in pol nazaj, ko sem bila na varnem in odseljena od staršev. Še zmeraj se večine otroštva ne spomnim, vsak dan pa že od malega živim z posledicami. Depresija, samomorilnost, panični napadi, tesnoba, glavobol, slabost, etc. Poleg staršem zamerim tudi sistemu, ki otroku z očitnimi znaki, da je nekaj narobe, ni niti poskusil pomagati. Govorim primarno o šolskem sistemu, sekundarno o zdravstvenem. Počutila sem se, kot da si ne zaslužim pomoči in kot da so moje težave z samozavestjo, samopodobo, tesnobo, depresijo, itd. moja lastna krivda. Zlomljeno srce imam, ko pomislim koliko ljudi je opazilo, da so stvari narobe, vendar se je obrnilo stran. Nasilje v družini je v naši družbi še zmeraj videno kot zasebna stvar, stvar v katero se ne vtikamo, pa bi se mogli. Še zmeraj zanikamo, da so ljudje sposobni spolne zlorabe otrok, kaj šele lastnih in kaj šele da bi bila storilec mati.
Nisem prijavila. Ampak bom. Še dve leti imam časa. Strah me je odpirat spomine, ker pride z njimi tona bolečine in se bojim, da me bo pokončala. Ampak se mi to pričevanje zdi dobra vaja za dejansko stvar. Upam, da mi uspe.
