Nisem prepričana če moja zgodba sodi sem.
V mladosti nekje v 4 razredu sem začela biti sama doma s starejšim bratom. Kmalu me je med igro začel otipavati in me izsiljeval s spolnim nasiljem. Sama sem ga odrivala, tepla, vendar mi je vedno grozil. Kmalu se je stopnjevalo do posilstev in to je trajalo skoraj 3 leta. Grozil mi je z pretepanjem in s tem da bo koga ubil če povem staršem. Večkrat sem imela ob vrat pritisnjen tudi nož. Zelo me je bilo tudi sram da bi komu povedala saj sem imela občutek da sem sama kriva. Na srečo se je vse končalo ko je odšel v srednjo šolo. Zelo dolgo nisem povedala nikomer imela sem občutke krivde. 2 leti kasneje sem zaradi psihičnih težav povedala staršem, vendar niso storili ničesar. Samo rekli so mu da naj se opraviči. Slišala sem njihove pogovore, da če bi karkoli bilo, da kdo prijavi, bodo itak rekli da sva se samo igrala. Grozili so mi da ne smem nikomur povedat, da je to družinska zadeva. Da ne bomo prijavili, ker bi uničili družino in naš ugled. Da ne moremo bratu uničiti prihodnosti. Da zagotovo ni bilo tako hudo, da če bi bilo kaj groznega bi povedala že takrat .
Zato nikoli nisem prijavila, ker me je bilo strah reakcije družine in ker nisem hotela slabega drugim.
#nisemprijavila, april 2022
