Niti približno se ne da v nekaj stavkih opisat….
Najprej nisem prijavila, ker sem mislila da bo enkrat bolje, ker sem naivno verjela da sem jaz kriva, ker sem samo pičko prinesla v hišo (kar ni res), ker sem si sugerirala, da bi lahko bilo še slabše, ker sem navzven zavzemala pozicijo, da jaz tega že ne bi dopuščala, in še veliko razlogov bi se našlo, da se izognem “bika prijeti za roge”. Sploh ne veš kdaj postaneš finančno odvisen od njih, izoliran od prijateljev in družine. Dokler ne doživiš, ne moreš verjeti, da je to sploh možno. Kar zdrsneš v ta ritem. Najprej, ker si naivno dobra oseba, ker druge sodiš po sebi, kasneje pa za ljubi mir ali ker nimaš več energije, ker ti je vso posrkal čustveni vampir.
Po dvanajstih letih uradne ločitve, po petnajst letih ločenega življenja, sem še vedno prejemala grožnje za bližnje in meni osebno. Otroci so odrasli in rekli: “Pojdi na policijo…” Glede na slabe izkušnje iz časov, ko sem prijavila nasilje, ogrožanje varnosti, onemogočanje stikov z otroci, STALNO kršenje sklepa sodišča o stikih z otroci, poneverbe, goljufije, neplačevanje preživnine otrokom, itd., priznam, MUKA, velika muka mi je bila spet it v mline, ki meljejo v korist slabim ljudem…
Šla sem na policijo. Tokrat samozavestna, z izkušnjami in z veliko več znanja. Počakam kriminalista, mu kratko razložim preteklost in da je imel vmes druge ženske, z njimi otroke, a da še vedno prejemam njegove klice in SMS-e s konkretnimi grožnjami katere sem 100 % ignorirala. Kriminalist gre preveriti njihov register. Ko se vrne pravi, da je vse kar je starejše od 10 let IZBRISANO. Razen če bi bil umor. Ko mi bo kaj naredil naj pridem, takrat bodo lahko ukrepali. Dobil je denarno kazen, katere kot brezposeln seveda ni plačal. Ni mu treba niti odslužit kazni v zaporu (zapori so prepolni in predragi), ali delat dokler ne plača kazni in vseh ostalih dolgov. On je zaščiten.
Predvsem prvič se je težko odločit za prijavo. Si psihično uničen, prestrašen, posledično fizično uničen, neveden…
Poklicala sem na policijsko postajo. Neprijazen glas se javi in zahteva, da mu povem zakaj kličem. Povem da bi prijavila nasilje. On pa, da če pride policist na kraj dogodka da bova jaz in tisti ki ga prijavljam prejela denarno kazen. Verjela sem policistu telefonistu. Denarja nisem imela zato sem šla na policijo. Na vetrolovu steklenega vhoda je bil prilepljen plakat z vsebino, da žrtve nasilja niso tiho ampak spregovorijo, prijavijo, poiščejo pomoč… Stopim do steklene stene za katero sedi policist. Vpraša me kaj hočem. V čakalnici je več ljudi pred katerimi se mi res ne razlaga kaj se mi je zgodilo. Rečem, da bi prijavila nasilje. Policist vztraja, da mu povem več ali naj grem. Naj se zemlja odpre in me pogoltne. Solze so mi tekle v potokih, noge me niso več držale…
Po uradni dolžnosti je policija podala ovadbo. Prva in zadnja obravnava: sodnica je zahtevala poravnavo. Nisem se strinjala, ker sem želela, da on dojame, da ni moj bog, kot se je sam poimenoval, da je nasilje nedopustno, kot tudi vse zlorabe, da to kar počne NI dovoljeno. Sodnica je vstala, s papirji grozeče, z dvignjeno roko žugajoče proti meni in dejala z dvignjenim glasom: “Leta in leta vas bom vlačila po sodišču, če ne sprejmete poravnave, vas in vaše otroke, kot priče.”
Odvetnik mi je kasneje povedal, da dobijo bonus pri plači, če v določenem obdobju dosežejo XX število poravnav, pa ji je verjetno šlo za las…
#nisemprijavila, april 2022
