Imela sem dobrega prijatelja, ki sem mu bila všeč; zaljubil se je vame, zelo na hitro in intenzivno. Meni se je zdelo, da sva se že prvič, ko sva se srečala na eni zabavi, zelo povezala – veliko sva se pogovarjala, zdelo se mi je, da me razume, kot me mogoče še nikoli nihče ni. Po celi noči pogovorov sem šla spat, pa je prišel za mano v mojo sobo, ki sem jo delila še z drugimi, a so takrat spali. Mogoče bi morala že takrat prvič dojeti, da to ni ok, pa nisem. Ulegel se je poleg mene, kar mi je pasalo, počutila sem se varno v njegovem objemu. Potem pa je njegova roka iskala pot v moje mednožje, in sem ga poskušala ustavit, ampak fizično nisem imela moči, da bi to roko zadržala. Bolelo me je, ampak sem se tudi vzburila, nisem vedela, kaj naj, samo šepetala sem, nehaj, prosim, nehaj. Pa ni. Ves čas sem se spraševala, zakaj ne odidem, zakaj ne vstanem in grem ven iz sobe, is svoje postelje … ampak tako povezano sem se počutila prej, toliko se mi je zdelo, da mi je dal, nisem hotela izpustiti tega prijateljstva, ki je tako hitro postalo tako intimno (v čustvenem smislu), da nisem vedela, kaj naj s tem. Meni ni bilo do spolnega stika z njim, on pa mi je šepetal, da ne more drugače, da se ne more zadržat, pa tudi, da ženske vedno rečejo ne, in da takrat moraš še malo vztrajat, potem pa jim pride.
Po tem se je to še ponavljalo, vsakokrat, ko sva bila pijana. Veliko sva se družila. Ko sva bila trezna, sva bila prijatelja, bila sva si blizu, vedno mi je pomagal, vse sva si povedala, o vsem sva se pogovarjala – samo o tem ne. Prvič v življenju sem začela imeti blackoute od alkohola, ne zato, ker bi več pila kot prej, mogoče prej zato, ker se nisem hotela spomniti vseh teh scen. Pa sem se vseeno jih, ker me je naslednji dan vedno bolel klitoris in sramnica in včasih sem imela kakšno modrico od trdnega stiskanja mojih rok, da ga niso ustavljale. Vedno sem šepetala ne, nehaj, prosim, nehaj, vedno mi je bilo neprijetno, vedno me je bolelo, a me je na nek čuden način tudi vzburjalo. Še vseeno sem hotela, da neha, da se to ne nadaljuje, še vseeno sem se počutila nemočno, ampak on je vedno znova bil navdušen nad tem, kako sem mokra, in sklepal, da ga v resnici hočem. Ker saj veste, ženska vedno najprej reče ne, pa da boli, potem ji pa šele zares pride.
Streznilo me je šele precej kasneje; šele, ko je prišlo do nasilne penetracije, sem zares dojela, da je vse to bilo spolno nasilje. Po neki zabavi znašla sama, pravzaprav sem mu sledila, ker je naredil neko sceno in užaljen odšel, pa sem se hotela pogovorit in ga pripeljat nazaj. In sem mu govorila, ne, nisem zato prišla, ko me je začel poljubljat po vratu in me otipavat, ne, dej, pejva nazaj, nočem tega, prosim, nehaj pa pejva nazaj. Pa je govoril, seveda hočeš, drugače ne bi prišla. Poskušala sem lovit njegove roke, pa je bil močnejši, pritisnil me je ob zid, mi dvignil krilo, mi odtrgal spodnjice. Ne, ne ne, sem govorila, ampak šele, ko sem začutila njegov penis med nogami, me je zares oblilo, sem se zavedela, kaj se dogaja, in sem z ledenim glasom zavpila: “Nehaj!”
Res je nehal. Moje spodnjice si je pospravil. Meni se je vrtelo v glavi, bilo je, kot da nisem v svojem telesu. Kar obstal je, “a ti si resna?” Odrinila sem ga in šla stran. Samo hodila sem, kolikor hitro sem mogla. Hodil je za mano, me ujel, nekaj časa molče hodil ob meni, potem pa rekel: “Ej, a sva se midva lihkar dala dol?”
“Kreten.” sem rekla. Nisem mogla verjet, da živiva v tako različnih filmih. Nisem mu rekla: “Ne, nisva se dala dol, idiot, posilil si me.” Samo “kreten” in še pustila sem se mu pospremit do doma. Še dolgo je ostal moj prijatelj. Jaz pa sem se še leta počutila, kot da nisem v svojem telesu. Pustila sem, da so ljudje počeli z njim, kar so hoteli; ker se mi ni zdelo več vredno, se upirat, postavljat meja, večkrat sem se znašla v tveganih situacijah in se kar prepustila. Če je bil kdo vztrajen, sem popustila, če sem bila pijana, sem se delala, da spim. Nisem bila več doma v svojem telesu in dolgo je trajalo, da sem se spet našla.
Zakaj nisem prijavila? Ker sem ga imela rada in ga nisem želela izgubit kot prijatelja. Ker se mi je iskreno zdelo, da ne ve, kaj dela, da je bil narobe vzgojen, da je problem v tej jebeni družbi, ki moške vzgaja, da “morajo vztrajat”, ker “spodobna ženska najprej reče ne”, kjer so moški, ki dobijo, ko najprej reče ne, največji frajerji. Da sem si sama kriva, kaj pa sem ga zapeljevala, kaj pa sem oblekla krilo, kaj pa sem prijateljevala z njim, se pogovarjala cele noči, kaj pa sem seksi, kaj pa sem šla za njim, kaj pa nisem odšla, kaj pa nisem postavila meje že tiste prve noči, ko so bile njegove roke premočne, saj bi morala vedet. Pa ker ga je bilo potem tako sram in strah, ko je enkrat dojel, ko sem mu enkrat povedala, da nisem hotela, in je naredil celo sceno, če naj se gre kar prijavit. Ampak ni pa zares dojel, ni bilo neke odgovornosti in zavedanja in krivde, nikoli. Vseeno sem se zaljubila vanj, kasneje, nekako sem pospravila to izkušnjo v en ločen predalček in se družila z njim naprej, in potem je bilo sploh nemogoče razmišljati o tem, sem pač potlačila nekam globoko in se pretvarjala, ta moje telo ni jaz. Sranje je, ko to naredi nekdo, ki mu zaupaš, ki ti daje občutek, da te ima rad in te razume. Vse razume. Razen svojega lastnega nasilja.
In zanimivo. Kadarkoli sem to zgodbo, kasneje, veliko kasneje, komu zaupala, so bili odzivi v 100% opredeljeni glede na spol. Moški so vsi do zadnjega popizdili, zakaj ga nisem prijavila in da je take tipe treba prefukat. Ženske so vse razumele, zakaj ne; malo so bile mogoče v šoku, ampak sočutne in niti ena mi ni rekla: pejt na policijo. Verjetno so si vse po vrsti zlahka predstavljale, da bi bile na mojem mestu …
#nisemprijavila, marec 2022
