boli, zelo boli, ko slišim in berem o nasilju. Kajti sama sem pobegnila iz te situacije in sam Bog mi je pomagal in moč, da sem vedela, da gre predvsem za moje otroke v prvi vrsti, minilo je 10 let. … odšla sem iz zakona v zametkih nasilja pri prvem udarcu in otroci so bili tako majhni, da praktično niso vedeli za kaj gre. Bolelo jih je ker je bil njihov ati v očeh otroške duše lep in dober,.. in takega sem jim ohranila v spominu, pustila stike, da naj čas sam pokaže obraze in po 10 letih je hči po prebrani knjigi, Krive so solze, prišla k meni me objela in rekla, mami hvala, da si odšla tako zgodaj, da nismo trpeli.
Pa ni bilo lahko, v slovenski družbi ni lahko oditi od alkoholika ali nasilneža. Kajti mnogo bolj je spoštovana žena ob nasilnežu, ki potrpi,(skoraj da je poveličana v očeh sokrajanov) kot pa ločena od nasilneža, ta istega, kajti….bogve kaj ga je srala,…. no in jaz sem ta druga. Zelo pazim, da imam ozek krog dragocenih ljudi, ki preprosto vedo čemu sem ubežala in živimo(pretežno) lepo mirno življenje in nekaj dni nazaj, je imel moj bivši mož rojstni dan in ne boste verjeli, po 10 letju brez njega, mnogih terapijah za mojo dušo in spoznanjih , se mi je še utrnila solza za njim, pa ne ker je bil tako dober(kar je tudi bil, ni bil le slab) ampak za izgubo skupnega staranja ob njem(kadar je bil dober) in neko željo, ki sem jo morala pokopati z odhodom, bizarno, res bizarno….
In tudi nekaj več dni nazaj mi je mož ponovno grozil po telefonu , da me bo ubil, ker hči ni bila ob doma in jaz nisem vedela, kje je in sem bila vse samo človek ne (hvala bogu eden tistih redkih pogovorov, ko po nesreči dvignem telefon)nato, Poklicala sem policijo, da prijavim grožnje, pa je policist na drugi strani tako nerodno reagiral, da mora priti na dom in to popisati in cela drama bi bila na popoldne v nedeljo, vprašam če lahko jaz prijavim pisno, pa je kovid in ni mi dal možnosti zapisa po mailu in dobesedno je rekel, da bom sama kriva če ne prijavim. In nisem, ker vem, kaj to pomeni, … Ne zmorem,
prvič in edinkrat, ko sem prijavila udarec pred mnogimi leti je mož potem prijateljsko poklepetal s policisti, jaz pa sem dobila globo za motenje miru. Saj sem se pritožila in so mi jo stornirali na nek Sveti božič je prišla kuverta sodišča z mojim ,,odpustkom,, družbi.
Moja mati pa mi je v svoji visoki starosti povedala resnično zgodbo o mojem miroljubnem očetu, ki je že pokojen. Živela sta pred 50 leti v (kraj umaknjen), tam sta se spoznala, ko sta šla za boljšim jutri s trebuhom za kruhom.
Torej sedaj tu v Sloveniji: Moja mati je brala v časopisu eno zgodbo o nasilju nad žensko in odzivu naših institucij v teh časih; pa prične za svojo mizo s kavo v roki, “veš hči, moj mož , tvoj oče me je v (kraj umaknjen) samo enkrat udaril, sosedje so poklicali policijo, Takoj so prišli in jaz sem v strahu za otroka in po izgubi partnerja pričela krivdo pred policajom in socialno delavko nase jemati, pa je policaj in oseba iz csd imela utečen postopek, jaz in najin otrok sva morala v varno hišo, in skozi program, kaj nasilje je, oče za nekaj dni v zapor, takojšnja prepoved približevanja, do končanja nekajmesečnega tečaja o nasilju in obvladanju vedenja povezano s tem, kateremu je sledil tudi izpit in šele na to se je lahko približal sinu in meni, ter imel pogojni status svobode. Živeli smo mirno naprej in nikoli ni več povzdignil roke in ne glasu. Ne morem verjeti draga hči, da 50 let kasneje tu v tej deželi ne znajo nasilju narediti konec.”
Iz zapisa ste verjetno ugotovili, da niti svoji mami nisem nikoli povedala za udarce…
Žal mi je za vse ženske in za celo družbo, ki se tako nemo priklanja nasilju nad žensko in šibkimi, žal mi je tudi zase, da v tej družbi še vedno ne zmorem prijave,
Hvala če ste prebrala te vrstice in hvala za vaše zapise ter moč, ki jo širite.
(izsek moje pesmi)
Danes žalujem za tabo moj mož,
in danes žalujem tudi za sabo moj mož,
ker tako sem te ljubila,
da nase sem čisto pozabila….
#nisemprijavila, februar 2022
