Dolgo sem razmišljala, ali ubesediti mojo izkušnjo. Še posebno, ko prebiram o vseh teh udarcih. Ki me potolažijo, da pa saj pri nas ni bilo tako hudo. Pa tudi ne gre za moje intimnopartnersko nasilje, ampak povzema bolna družinska razmerja.
Vseeno sem se odločila, da vam pošljem moj zapis. Zaradi spremljajoče “lojtrce” #nisemprijavila. In kot odziv na komentatorje, ki nočejo razumeti zakaj zgodbe družinskega nasilja redko zaidejo v javno sfero.
Zgodaj mi je umrl oče in v naše (brat in mama) življenje se je vrinil očim. Ni še prav prestopil praga našega stanovanja, ko so večji del dneva namesto normalnih besed letele samo kletvice. Hitro so dobile družbo. Ponižanja. Drilali smo stavke o tem, kako smo otroci butasti. Nesposobni. Zabiti. Ne znamo na nič paziti. Na svetu samo zato, da unicujemo. Da smo v napoto. Da je z nami delo. Da smo strošek. Za ubit smo. Golazen. Seveda ni bilo samo omejeno na otroke. Smiselno povzeto tudi na mamo. Tako družinsko smo bili še prasice, kurbe, grdi, debeli, ne znamo se “gor naret”, brez pojma, da ti je nerodno poleg nas stat …
Še danes se spomnim, ko me je prvič prevzela živa groza. Razmeroma hitro. Kakšnega pol leta po ‘’novi družinski situaciji’’. Založila sem dežnik. Doma bom morala to povedati. Izgubila sem dežnik. Jebeno marelo. Ki je utelešala vse to. Zabita, nesposobna, uničujem, trošim denar, sramota. Še na eno jebeno marelo ne znam paziti.
V prvem letu ‘’nove družinske situacije’’ me je eno večer presenetil pri kopanju. Bilo mi je 10 let, on pa se je odločil, da me bo umil. Kot malo dete. Otrpnila sem. Na srečo je ostalo samo pri tem umivanju. To je bilo prvič, ko sem se zaupala babici. Ki je znorela. Desetletnice se ne umiva. Se zna sama. Še posebno v tej starosti. Ni grozila s prijavami, ampak je zadostovalo. Družinskega kopanja ni več bilo.
Nismo smeli gledati TV, če se je gospod tako odločil. Ob enem od teh njegovih TV izbruhov je izbruhnilo tudi meni. ‘’Tempertantrum’’ svoje vrste. Kričala sem na njega, da ni moj foter,
končalo pa se je s treskanjem vrat. Znorel je, me vrgel na posteljo in pofočkal. To je bilo prvič.
Zgodilo se je še 1x kasneje, v začetku srednje šole. Pri kosilu se je odločil, da bo podjebaval. Pa sem vstala od mize, vrata so počila, da se tresla hiša. Počilo je tudi po meni. Ampak takrat je bil večji tudi moj odpor. In izkazalo se je, da mu ob fizicarjenju lahko konkuriram, zato je ta hobi, verjetno hitro opustil.
Moja mama ne vem, ali ni želela videti in slišati. Ali res ni. Kar bi bilo čudno. Ko smo spali, je kričal tudi na njo. Saj veste, ko otroci spijo, ne slišijo. Kljub vsemu so se začele priprave na dojenčka, poroko in selitev. Ko se je rodila sestra sta “stara dva” ugotovila, da je super pri hiši imeti dežurni varuško. Na, tu imaš. Mušter. Vadi. Preoblačenje, umivanje, hranjenje. No, pa še pri tebi naj spi, ker odrasli služimo in rabimo počitek, pa tudi časa imamo bolj malo.
Od čistega petkarja do komaj pravdobrega uspeha v enem šolskem letu. Kaj je narobe. Očim.
Ah, to ti narobe dojemaš, ker ne moreš sprejeti ‘’nove družinske situacije’’. Očim, sestra.
Pri dvanajstih sem prvič naivno delala samomor. To so bili še časi brez interneta in hitro ter lahko dosegljive literature. Verjetno se je najlažje zadušiti. Zadušiti med tem ko spiš. In postelja je postala nepropustna trdnjava. Tako, danes bom zaspala. Vem naivno. Vem, alarmantno.
Preselili smo se. To je njegova hiša, okej? Leta po tem smo izvedeli, da je to mislil resno. Mi smo bili za stalno prebivališče prijavljeni pri sosedih. Enkrat vem, da sem zasledila, da sta naslova pri njemu in mami različna. Polek številke b in d. Čudno. Verjetno tipkarsta. B in d se slišita skoraj enako. No, ni bila napaka.
Brat dežurni vzdrževalec trave. Nesposoben in kreten, ker se mu je kdaj kaj od opreme za vzdrževanje pokvarilo. Stari je vedno znal povdariti, da se stvari kvarijo samo nam. Njemu se to NIKOLI ne zgodi. Pa saj vendar drugega kot gledal TV vendar ni. Šport! Je bilo treba bit na tekočem. Drznem se za trenutek spustiti na njegov nivo. Če bi tudi športal in ne samo sedel pred polno mizo sladkarij, med tem, ko je gledal šport, bi bil pol manj zavaljenega pujsa, kot je bil.
Sladkarije je pred nami skrival. Bile so njegove. On si jih je kupil!
Jaz dežurna čistilka. Ko so šli na dopust, je gospod vedno napisal metrski to-do seznam. Nikoli ni dobil zadoščenja, da bi lahko imela šolanje o moji lenobi. Sicer pa sem raje ostala doma in pucala, kakor da bi se prisilno smejčkala na njegovem dopustu. Tako lahko šla zraven samo, če bi se financirala sama ali če bi me mama.
Od dvanajstega leta sem 10-14 poletnih dni preživljala sama doma. Oh milina. Kdo šiša morje in sonce.
Ko je šlo za finance je bilo jasno. On ima svoj denar zase, mama ima prisluženi denar zase, za otroke in za VSE položnice ter hrano in čistila in higieno in opremo ter orodje za vrtna opravila. Ne, nima nadpovprečne plače.
Brat si je s privarčevanim denarjem od daril moral sam kupiti pohištvo za sobo, ker je bila mama brez denarja. V nasprotnem bi se moral zadovoljiti s pohištvom vzetega s kosovnega odpada. Jaz sem se. Bilo mi je izpod časti opravljati njegovo delo. Bilo mi je jasno. Nisem si sama izbrala biti na svetu, ne biti v ‘’novi družinski situaciji’’, po zakonu sem vzdrževani član. Pika.
Ko je sestri kupil novo pohištvo za v sobo, je dobila dvojno posteljo. In ta postelja je potrebovala vzmetnice. Moje vzmetnice. Jaz lahko spim na kavču.
Šolski izleti? Plačaj si jih.
Vozovnica za avtobus? Kupi si jo.
Kupi si, kupi si, kupi si. Vem, zgleda, da mi gre samo za denar. Kako pa si naj osnovnošolec in srednješolec kaj kupita. S katerim denarjem?
Mami sem se izpovedala. Pri 14, 16. Ne morem sprejeti ‘’nove družinske situacije’’. Nič drugega.
Pri 17ih me je spet prijela samomorilnost. Starejši, pametnejši. Uspavalne tablete. Rezultat je bil tak, da me je bolečina v želodcu pripravila do izpiranja želodca. 2 litra vode na eks, prst v usta. Ponavljaj vajo dokler ni olajšanja.
Frendicam sem obelodanila milejšo verzijo stanja. Ne morem sprejeti ‘’nove družinske situacije’’. Ljubosumnost, ker imajo sestro raje. Od frendice mama mi je povedala, da ne morem sprejeti ‘’nove družinske situacije’’. Ljubosumnost, ker imajo sestro raje.
O tem, kako ne znamo paziti na stvari… Stari je svoje stvari vedno zložil v vreče za shranjevanje, v škatle, v omare z boljšo klimo. Naše stvari je zmetal ven. V tiste stare, plesnive omare v kleti. Te vreče in škatle za shranjevali smo si kupili mi, za naše stvari. Ampak hiša je bila njegova in njegova je veljala.
Naše, predvsem moje stvari je delil okoli. Kolo? Ga ne rabim. Kdo ga rabi. Gojzerji?
Spalna vreča? Kotalke? … No in če sem začela kaj od oddanega iskat, me je čakalo
izobraževanje o moji neskrbnosti nad stvarmi. Na nič ne pazim. Vse založim.
Saj bi napisala kako je stvari dojemal brat ali sestra. Ampak v njegovi hiši se nismo pogovarjali. On je kričal, otroci smo se zaklepali v svoje sobe, mama je imela skriti kotiček z alkoholom. Perfektna ‘’nova družinska situacija’’.
Priznam, njegovi drili so zalegli. Jih ponotranjiš. Ampak ene iskre ni pogasil. Če me prav podkuriš tepem, grizem, na bojnem polju boš izgubil. Ni je bolečine, ki mi jo lahko prizadaneš, da si sama ne morem hujše. Skrito orožje. Ni strahu.
Zame in za brata je imel posebni ljubkovalni imeni. Razmišljam ali ju navedem in s tem marsikomu utrnem žarnico in povežejo o katerem gospodu govorim. A mu ne privoščim krokodiljih solz ob mojih grdih obtožbah, s katerimi bo deležen tolažečih objemov. V glavnem, ljubkovalni imeni sta bili taki, da si takoj pomislil na funkcionalno in umsko zaostalo osebo. Tako kot pri vicih o Mujotu pa Hasotu vsi pomislimo na dva hepana. Pa čeprav po krivem in na podlagi priučenih predsodkov. Še posebno rad je imel ta nadimek v večjih družbah. Družinske zabave v krogu prijateljev. Ko je kdo slišal te ljubkovalne nadimke je bila vedno obvezna reakcija hihitanje, kateri je sledilo “joj, nehaj”, “ah, daj no”, “kake maš”. Ja, vsi so si takoj predstavljali to funkcionalno in umsko zaostalo osebo. Nikoli nihče ni resno ugovarjal.
Na maturantski ples nisem šla. Na bruhanje me je silila že samo misel na ples s staršem. Itak bi morala stroške kriti sama ali mama ali v kombinaciji, on bi se pa tam napenjal kot pav. Na plesu s hčerko. Fuuuuuj.
Pri sedemnajstih sem razvila močno samopoškodovalnost. Ko smo se na šolskem izletu napili, sem druščini to povedala. ‘’Nehaj!’’, ‘’ne govori take’’, ‘’pa kaj si normalna’’, ‘’če pa maš toliko drugih talentov’’.
Po prvem letniku študija sem ugotovila, da bi bilo dobro, da to svojo samopoškodovalnost poskušam razumeti. Dočakam svoj termin pri psihoterapevtskem strokovnjaku. Nervozna sem. Prej pokadim preveč cigaret. Boj proti zadahu: žvečilka. Po nekaj minutah obiska me ‘’psihoterapevtski strokovnjak’’ v zdravstvenem domu poduči, da ima toliko izkušenj, da že takoj vidi, da sem pijanc. Drugače k njemu ne prideš z žvečilnim v ustih. Vem, da sem v prejšnjem odstavku pisala o alkoholu. Ampak v resnici ne pijem. Nikoli nisem. Na študentskih žurih polnih alkohola me niste mogli najti. Ko ‘’psihoterapevtskemu strokovnjaku’’ razložim zakaj sem tam, me poduči, da zato, ker rabim pozornost. Mogoče res. Ker včasih zaidem na njegov Facebook profil. To me potolaži, ker vidim, kdo je v resnici tisti, ki potrebuje pozornost.
Ves ta prosti spis me končno pripelje na lojtrco #nisemprijavila. Na CSD mogoče res ne. Prijavila sem ob zagovoru poslabšanja mojega učnega uspeha, prijavila sem družinskim članom, ‘’prijateljem’’, njihovim staršem, mešani družbi, ki se je enkrat skupaj napila, strokovnemu delavcu s področja psihoterapije. Naučili so me tega, kar me je zelo temeljito, po hitrem postopku začel učiti očim. Da je problem v meni, ker ne morem sprejeti ‘’nove družinske situacije’’. Da sem ljubosumna. In da če že kaj omenim, iščem pozornost. Mislim, da tudi zato zelo malo govorim. Samo kar je nujno potrebno in gola dejstva.
Prijava na CSD ne bi pripomogla k ničemur. Očim in mama sta oba strokovnjaka vzgojno- izobraževalne stroke. Prijatelji z zabav, ki so se hihitali in muzali ob mojem nadimku za javnost, so prijatelji in sodelavci, strokovnjaki iz vzgojno- izobraževalne stroke.
Brala sem raziskavo vezano na prepoznavanje samomorilnosti. Komaj nekaj čez 50% strokovnjakov s področja farmacije, medicine in zdravstvene nege je sposobnih prepoznati te znake.
Naučila sem se, da stroka ne želi ali noče vi(e)deti kar jim je pred nosom. Sistem tudi ne. Običajni ljudje tudi. Samo zadnjim odpusti, Mislim, da predvsem ne zato, ker v resnici nismo pripravljeni, da bomo deležni informacij o družinskem nasilju in ne vemo kako reagirati. Zato reagiramo bedno. In smo jezni zaradi svoje reakcije, zato tudi bedno komentiramo, namesto, da bi preprosto poslušali, priznali, da ne razumemo, in vprašali, ali lahko kaj storimo.
Ko smo deca dosegla starost in tako finančno injekcijo, da smo se lahko odselili smo nadaljevali tradicijo zaklenjenih sob. Odšli preko naših mej. Preko številnih mej. Čim bolj vstran. Daleč od oči, daleč od srca. Stari se je potem, ko svojih frustracij ni imel več na koga projecirati, odločil, da se bo ločil. Končno je v eni izmed svojih številnih afer našel eno, ki je bila dovolj lepa, da si je zaslužila poroko z njim. Z dovolj lepimi otroki, da se lahko z njimi pokaže v javnosti. Z dovolj inteligentnimi, da so na istem nivoju.
Izredno mu zamerim, da na to briljantno idejo ni prišel že 30 let prej.
Mama bi ga še zdaj takoj vzela nazaj, če bi poklical.
#nisemprijavila, februar 2022
