Ne vem kako naj sploh začnem … Bila sem v skoraj dvanajstletni zvezi. S prva je bila to tri leta zveza na daljavo. Začela sva kot najstnika. Prvič se je zgodilo po enem letu zveze. Tisti dan sem na hitro spoznala njegovega prijatelja. Dogovarjali smo se, da bi šli zvečer skupaj na veselico. Proti večeru je želel fant, da pokličem njegovega prijatelja in se z njim zmenim glede prevoza in odhoda. Tega nisem želela storiti, saj sem ga ravnokar spoznala. Za tem je pričel z vso silo pest tiščati v moj nos, da nisem mogla dihati. Ob tem je besno govoril: »Ubil te bom, prasica!« Gledala sem v njegove oči. Zdelo se je, kot da ni njegov pogled. Spomnim se kako sem bila v šoku. Čisto sem otrpnila. Nisem mogla spregovoriti, spustiti kakršnikoli zvok. Lile so mi solze. Nisem mogla verjeti, da se to resnično dogaja. Ko je prenehal, se je usedel na stol pred računalnik, poklical prijatelja in se z njim zmenil za veselico. Nato je prišla v sobo njegova mami, se usedla k meni in me božala. Njemu ni rekla ničesar. Ob njej sem se tiho jokala. Skušala sem zadrževati solze, a ni šlo. Nisem želela, da me ona tolaži, saj navsezadnje je bil to njen sin. Ne vem zakaj, ampak tudi sram me je bilo. Notranje me je dušilo. Želela sem si, da ne bi bila v tem trenutku pri njemu. Želela sem pobegniti. Iti nekam, kjer me nihče ne bi videl in dati vse ven iz sebe. A to ni bilo možno. Kmalu zatem, sem se morala urediti, da odidemo na veselico. Še dobro, da je bilo celo pot v avtu temno. Iz glave mi še vedno ni ušel ta trenutek. Zadrževala sem solze. Bala sem se, da bo njegov prijatelj ugotovil, da jočem in začel spraševati, kaj mi je. Na veselici mi je fant rekel, da ga je zaneslo, saj je bil zelo slabe volje. Njegovo nejevoljo je povzročila neka slaba novica o njegovi športni karieri. Bil je namreč izredno zagrižen športnik. Njegove sanje so bile, da bi se s tem profesionalno ukvarjal.
Vem, da je neumno, da ga nisem že takoj pustila. Saj ne vem, ampak očitno je s tem dogotkom uvidel, da ima moč nad menoj. Vsako stvar je želel doseči tako, da je kričal nad mano, mi grozil, da me bo pustil, me hotel vrči ven iz avta ali sredi noči iz njegovega doma. Vedel je, da nikamor nimam iti v tistem trenutku. Moj dom je bil oddaljen skoraj 200 km. Če sem se kdaj hotela postaviti zase, je pričel še huje kričati in udarjati po avtomobilu. Vse to daje še večje vprašanje, zakaj ga nisem pustila. Ne znam povedati. Ne vem. Mogoče zato, ker sem imela z njemu najbolj trden odnos. Moj svet se je vrtel le okoli njega. Prijateljicam si nisem upala povedati. Tudi nisem imela več z njimi trdnega odnosa. Vse vikende in šolske počitnice sem preživela pri njemu, med tednom pa sem bila v šoli in doma. Sramovala sem se sama sebe, da ničesar nisem storila, da sem vse pometla pod preprogo. Po drugi strani pa sem se spraševala, je morda to tudi del veze, samo da o tem nihče ne govori.
Naslednjič se je fizično nad menoj znesel naslednje leto. To se je dogodilo v mojem kraj, ko je bila kresna noč. Prijateljica je prišla na idejo, da bi se punce in fantje zabavali posebej. Nisem bila za, a fant me je v to spodbujal in silil, zato sem tudi pristala. Ravno smo se pričele zabavati, ko me je poklical. Kričal je nad menoj: »Kje si, da te ubijem, kurba! Tukaj me pustiš samega! Kje si, takoj se prikaži! Pazi se, ko te dobim! Prasica!« Ustrašla sem se njega in da bi prišel sem ter pred ostalimi znorel nad menoj. Nemudoma sem odšla domov. Slišim, da je prišel v hišo. Slišim njegove korake, ki se bližajo in njegovo besno dihanje. Skrila sem se v kopalnico, v tuš. Mislila sem si, da pa me morda le ne bo našel. Ko je prišel v sobo, je besno govoril: »Kje si? Kje si, da te ubijem! Ubil te bom!« Na kar se je v kopalnici prižgala luč. Stopil je v njo. V trenutku, ko me je zagledal, je začel udarjati po meni. Ni me tepel po obrazu, ampak po nogah in rokah. Njegov pogled je bil tak, kot da to ni on. Ni dolgo trajalo. Ko je odnehal, je rekel: »Ubil se bom.« Odšel je iz kopalnice in jaz za njemu. Želel se je vrči iz balkona. Vlekla sem ga nazaj in ga prepričevala, da naj tega ne stori. Uspelo mi ga je prepričati. Pričel se je jokati in jaz sem ga tolažila. S tem je bila stvar zaključena. Vem, da je bil naslednje leto podoben dogodek, a da se je želel vrči iz okna njihovega bloka. Ne spomnim se, kaj je povzročilo njegovo jezo.
Pričela sem študirati v njegovem kraju. Živela sem s cimrami. Imela svoj avto. Nekako sem čutila, da sem se osvobodila. Imela sem kraj, kamor se lahko umaknem. Vsak dan sva se videvala, le večino vikendov sem preživela doma. To ga je sicer zelo motilo, kar je velikokrat povzročilo prepir. Meni do tega ni bilo. Pogrešala sem svoj kraj. Ob enem sem si želela biti z njim, a po drugi strani sem želela biti stran od njega.
Eno leto v poletnih mesecih nisem imela najetega stanovanja, zato sem bila pri njemu. En večer je zvedel, da še vedno kadim (Na začetku zveze sem mu povedala, da kadim. S prva ni imel nič proti. Ko pa je po enem mesecu zveze našel cigarete, je od mene želel in zahteval z grožnjami, da preneham). Odšel je jezen z njegovo mami na sprehod. Tisti večer ni storil ničesar. Naslednji dan, pa se je zjutraj znesel name. Ponovno me je tepel po rokah in nogah. Prosila sem ga, da naj preneha. Ko je odnehal, se je spet želel vrči skozi okno. Vlekla sem ga nazaj. Nato sva odšla na sprehod. Pogovarjala sva se. Govoril je, kako mu je žal, da me ima rad, da tega ni želel itd. Ker ni zmožen zadržati jeze, je tudi odšel na skupinske terapije, zato se toliko časa ni znesel nad menoj. Zavedal se je, da ni prav, a se ne more zadržati.
Nato je minilo kar nekaj let, da me ni udaril. Zadnji dve leti sva celo živela skupaj. Po eni strani sem se nevede začela oddaljevati od njega. Moje življenje se ni več sukalo samo okoli njega. To se je tudi sam zavedal. Vikende si je popestril s prijateljico, za katero zelo dolgo nisem vedela. Vsakič, ko sem ga dobila na laži, se je zmišljeval različne zgodbice o njunem odnosu. Po parih letih zmišljevanja zgodbic o svoji prijateljici, je le priznal, da sta imela tudi sexting, a ničesar več. Sicer to je težko verjeti, a tega sedaj ne bom razlagala. V glavnem, odnos je postal zelo nezdrav. Jaz sem postala izredno nezaupljiva. Pogosto preverjala njegov telefon. Celo sem imela dostop do facebooka in njegovih mailov. Nekateri so bili tudi skrivni. Izvedela sem še za eno njegovo skrivnost. To me je še posebej žrlo, saj nisem vedela več, kaj on sploh je. Vsakič, ko sem ga postavila pred dejstvo, je napletel novo zgodbico. Kasneje je imel še eno prijateljico, ki jo je tudi skrival. En večer sem ga postavila pred dejstvo glede nje. Ni se izgovarjal, kot ponavadi. Verjetno mu je šlo vse to teženje na živce. Še meni je šlo. Sama sebe sem bila sita s tem preverjanjem in nezaupanjem. Zgrabil me je za vrat, mi glavo butnil ob vrata in stiskal vrat. Nisem mogla dihati. Ničesar ni rekel. Prenehal je, ko sem ga prosila naj odneha, saj me duši. Nato je odšel na sprehod. O tem dogodku nisva nikoli spregovorila, tudi se mi ni opravičeval ali obžaloval. Po temu sva bila še eno leto skupaj. Šla sva sporazumno narazen. Sicer je potem hotel biti še z mano in govoril, da ni resno mislil iti narazen, samo da je s tem hotel doseči, da bi skupaj živela nekje, kjer je on hotel. Z razhodom sem videla, da sem se osvobodila, da sem srečna brez njega. To bi moralo biti že zdavnaj, a ne vem zakaj ni bilo. Nasilen je bil fizično in psihično. Tudi ne čutim in ne vidim razloga, da bi ga morala kdaj prijaviti. Po eni strani je bil tudi moj najboljši prijatelj in zaupnik. Pomagal mi je veliko in mi stal ob strani. Nisem jezna nanj, mu ne zamerim. A si ne želim z njim nobenih stikov. Niti ga ne želim srečati. Moji starši ga imajo še vedno radi. Mami si še posebej želi, da bi bila še vedno z njemu. Eno leto po razhodu sem o tem odnosu povedala najprej sestrični in nato še parim osebam. Enim več, drugim manj. Četudi se sliši neumno, nočem, da bi se to zvedlo, sploh zaradi njega. Bil bi na slabem glasu. Je športnik in trener. Ne želim mu slabo. Želim, da je srečen. Jaz sem srečna, kljub temu, da še vedno čutim sram. Globoko v sebi čutim bolečino, a jo ne morem dati ven iz sebe. Je potlačena. Čutim, da bi rada kričala, jokala, a ne morem.
#nisemprijavila, februar 2022
