Tudi sama #nisemprijavila nasilja. Zakaj? Se sama ne vem. Morda zato, ker sem potihoma upala, da bom lazje pozabila vse nasilne dogodke, da bom lazje pozabila, da me je ranil nekdo, ki bi me naj imel rad. Moja zgodba se je zacela kot verjetno vsaka druga-z velikimi in sladkimi besedami. Ob selitvi v skupno stanovanje so se najprej zacele majhne opazke na racun opravljanja gospodinjskih opravil, kasneje na racun videza, kaj kmalu vec nic na meni ni bilo dovolj dobro. Opazke so postajale vedno bolj pogoste, prepiri so presli v grobe prijeme. Grobi prijemi v lasanje, lasanje v davljenje. Po vsaki eskalaciji je sledil jok, opravicevanje, zasipavanje z darili in pozornostmi. Do naslednjega prepira, ko se je zacelo spet jovo na novo. Ob zadnjih eskalaciji sem prosila sosede cez okno, naj poklicejo policijo, pa so mi odgovorili, da nimajo telefona pri sebi. On se je smejal…takrat mi je uspelo bosi pobegniti skozi vrata, vendar me je na stopniscu prestregel in za lase vlekel nazaj v stanovanje. Ne spomnim se dobro, kaj se je zatem dogajalo, spomnim se, da sem se branila. Tistega dne sem ga zapustila. Z modricami in zlomljeno duso. Nikoli ga nisem prijavila.
#nisemprijavila, februar 2022
