Ko sem ostala z otrokoma sama, sem se zaljubila v soseda, ki je bil tam v najemu. To sem mu povedala in začela sva hoditi. Otroka sta ga poznala in sprejela. Kmalu pa se je začel obnašati osorno. Želel je živeti na moj račun in tudi povedal, da pričakuje, da mu bom plačevala stvari, kosila, bencin če nas bo kam peljal. Takoj sem mu rekla, da tako ne bo šlo in da grem raje narazen. Obljubljal je, da se bo spremenil. Prišlo je spet do prepira z njegove strani in zopet do obljube, da se bo spremenil. Do prvega udarca. Do izsiljevanja za seks. Do žaljenja. Do groženj, da ga bom prijavila. Začel je žaliti otroka in hči je rekla, da hoče, da on odide. To sem mu povedala, da hočem da gre, pa se je začel prepirati in žaliti. Med nama se je vnel tudi fizični obračun. Po fizičnem obračunu je rekel, da se počuti bolje in da ima občutek da napredujeva v odnosu. Takrat je pozvonilo – policija. Iskali so sosedo. Šla sem nazaj v stanovanje in se zlagala, da so naju sosedje slišali, ter prijavili in da mu svetujem, da se čimprej odseli, da bova ostala na vezi, samo da se stvari pomirijo. Res je uspelo in odšel je praktično čez noč. Takoj se je javil, da mu stanovanje kamor je šel ni všeč in da hoče takoj nazaj. Odgovorila sem, da to ne bo šlo in blokirala vse stike. Čez dva dni je prišel na vrata, vendar sem se umaknila v stanovanje in mu rekla, da naslednjič pokličem policijo. Prijatelji so mi povedali, da govori kakšna ”krava” in ”zmešana baba” sem, ter zahteva od njih da me blokirajo, ko pa mu je uspelo najti še en komunikacijski kanal, pa je pisal sladke besede, da kako sem v redu ženska in podobno. Tudi tam sem ga blokirala. Ko mi kdorkoli reče, da bi si morala najti moškega, mu povem, da sem raje sama. Celo žaljivo se mi zdi, da se ljudje vtikajo v to na način – ‘ja treba si bo najti nekoga’. Hvaležna sem sosedi, da je poklicala policijo, pa čeprav zato ker je dementna in misli, da ji rože kradejo. Da sem lahko speljala zadevo tako, kot sem. Zakaj nisem prijavila? Ker me je bilo preveč sram. Sem bila pa tik pred tem, da bi prijavila. Kar ne razumem je, da nisem tip ženske, da bi lahko prenašala nasilen odnos. Ne razumem, kako je to doletelo mene in kako nisem tega prej videla v njem. Enostavno se to ne da videti vnaprej. Šele, ko te doleti, vidiš da se je nekaj hudo zalomilo. Reševati pa je težko ali skoraj nemogoče. Sram, strah in gnus, ki se ob tem pojavljajo so enostavno premočni. Hvaležna sem ozaveščanju na to temo, saj sem imela znanja dovolj in bi skoraj prijavila. Hvaležna sem tudi sosedi, da je to ”naredila prva”.
#nisemprijavila, februar 2022
