V študentskem domu me je “prijatelj” večkrat napadel. Vedno, ko se je začelo, je zaprl okno in zaklenil vrata. Prvič, ko se je to zgodilo, se je le živalsko drl name 2 cm od mojega obraza, v drugo je poleg dretja postal fizično nasilen in mi grozil, da me bo ubil. V mojem nadstropju je živelo vsaj 30 ljudi. Nihče ni ukrenil. Glasno, kolikor le lahko, sem kričala nazaj, da bi me kdo slišal, da bi mi pomagal. Nihče se ni odzval. Niti tiste ali tisti stanovalke in stanovalci, ki tako glasno, aktivistično, opozarjajo na nasilje (ker je to novi trend) – a ne, ko bi sami lahko priskočili na pomoč s klicem policije. Takrat so vsi aktivisti socialnih omrežij gluhonemi sosedje. Tudi varnostniki se raje obregnejo ob pijane študente, kot na kričanje in grožnje, ki prihajajo iz sobe.
Nisem prijavila, ker me je bilo strah, da mi nihče ne bi verjel. Da se ne bi nihče postavil zame, kot se niso, ko so iz moje sobe zaslišali “ubil te bom”.
Nisem prijavila tudi zato, ker sem že imela izkušnjo družinskega nasilja. Ob prijavi me je policija jemala kot kriminalca. Nisem se počutila varno, le krivo, da se mi vse to dogaja. Tudi CSD ni bil nič boljši. Ob dogajanju s “prijateljem”, nisem želela še enkrat skozi ta isti postopek, ker nisem imela upanja, da bi se karkoli spremenilo.
Odselila sem se, prekinile stike z vsemi, ki so bili del te zgodbe.
#nisemprijavila, februar 2022
